Piše: Matej Krajnc
Helidon, 2021
Pričujoča vinilna izdaja je tako retrospektiva dolgih let, v katerih je Ivo Mojzer pomembno sooblikoval našo glasbeno zgodovino, kot pregled njegovega interpretativnega in avtorskega dela. Enako pomembna za “nacionalno izročilo”, pri čemer je Mojzer soustvarjal tudi širšo sliko, podobo takratne jugoslovanske (zabavno)glasbene scene, kot za njegov osebni arhiv, je tale vinilka pogumno in nujno dejanje; najprej je treba poudariti, da Mojzerjeva ustvarjalna pot še vedno diha s polnimi pljuči, nato pa, da je pomemben delež glasbe na njej iz novejših, sodobnih časov, ko je, svoboden in neobremenjen, s svojim delom posegel na najrazličnejša polja glasbenega (in avtorskega) ustvarjanja. Založba Helidon je vedno pomenila nekakšen “krov”, skupni imenovalec tega dela, pa najsi gre za Mojzerja pevca, avtorja ali inštrumentalista.
Kdo bi rekel, da širše poslušalstvo Iva Mojzerja pozna zlasti po uspešnicah iz sedemdesetih in osemdesetih: Polnočni kavboj, Ti si rekla sonce, Ezl-ek, in res gre za antologijske uspešnice slovenske popevkarske in šansonske zgodovine. Mojzer je sodeloval in dosegal uspehe na vseh večjih slovenskih festivalih, kar mu je že konec sedemdesetih prislužilo zvezdo na našem “sprehajališču slavnih”, a post-sedemdeseta so bila leta, ko je izšla večina njegovih albumov, nekateri med njimi pa so imeli zanimive koncepte, denimo Zaigral bom na harmoniko (2013), kjer v povsem lastnem slogu na dvojni plošči preigrava in poustvarja nekatere največje uspešnice popularne glasbe in doda tudi kakšno svojo, od naslovne, preko Larine pesmi in Spanish Eyes, do zaključne Jutro se budi. Kot avtor glasbe je Mojzer sodeloval z mnogimi tekstopisci, med drugim z Adijem Smolarjem, s katerim sta ustvarila zanimiv pušeljček skupnih melodij.
Dvanajst pesmi na pričujoči vinilki ni samo dvanajst poglavij v ustvarjanju Iva Mojzerja, pač pa tudi izhodišče za naprej. Na vinilki so vse tri zgoraj omenjene klasične uspešnice in tudi nekatere novejše, denimo Srečen je, kdor zares živi in Življenje kakor reka je, kjer ga slišimo v duetu z Rokom Ferengjo. Podoba “polnočnega kavboja” in “dečka z ulice” se umakne podobi še vedno vitalnega in zvedavega ustvarjalca, ki ne počiva na lovorikah, pač pa svoje poslušalce še vedno preseneča. In vselej se razveselimo tega, kar ponudi.