Vojaki posadkovnih enot na severni in zahodni fronti so zjutraj ponekod še vedno držali utrjene položaje, glavnina pa se je že umikala za Triglavsko in Dravsko divizijo. Nekatere enote jugoslovanske vojske so bile še zelo dobro organizirane in z visoko moralo, posebno planinske in jurišne posadkovne enote, ki so korakale z namenom vzpostaviti novo obrambno črto “nekje na jugu”.
V tem času se je nemška 11. oklepna divizija vztrajno bližala Beogradu, v samo treh dnevih je napredovala za 250 km in razbijala številne jugoslovanske divizije. Nemške sile so že zavzele Solun v Grčiji in preganjale grško in britansko vojsko, o novi solunski fronti ni več bilo možno sanjati. Edina možnost za vojake 7. armade v Sloveniji bi bil umik v gorato in težko prehodno Bosno, v odločno obrambo katere vse do prihoda zaveznikov je vrh jugoslovanske vojske polagal zadnje upe.
A hrvaška vstaja je dosegla neslutene razmere, začeli so se zahrbtni napadi na jugoslovanske vojake po skoraj vsej Hrvaški in zahodni Bosni. Vojaki hrvaške narodnosti so masovno bežali domov ali celo obrnili orožje na svoje dotedanje soborce drugih narodnosti, ki so se še želeli boriti. Preko Koprivnice je udarila končno zbrana nemška 14. oklepna divizija in pred sabo pometla z vso preostalo obrambo 4. armade, ki je razpadla sama od sebe, in brez boja vstopila v Zagreb. Razglašena je bila NDH – Nezavisna država Hrvatska. V Zagrebu se je nahajalo veliko slovenskih prostovoljcev, ki so jih napadali ustaši in drugi hrvaški nacionalisti, povečini so jih pretepli, zajeli, a mnoge na srečo tudi izpuščali. Vojake srbske narodnosti so v sovraštvu nad Jugoslavijo in v evforiji nad samostojno NDH ponekod kar na ulicah pobijali podivjali meščani, na nemške tanke pa metali rože, dekleta pa skakale v objem nemškim vojakom. Slovenski prostovoljci so se v tem kaosu, kakor je kdo znal, reševali in bežali vsak po svoje.
Dogodki v Zagrebu so kot učinek domin delovali na jugoslovanske vojake v Sloveniji, ki so še pred kratkim bolj ali manj organizirano korakali proti jugu. Pred Novim mestom so se srečali z begunci z juga in od tam v zavedanju, da jim je pot proti jugu odrezana, začeli obračati. Največja zmeda je nastala na višnjegorskih klancih, kjer so se začele vračati cele enote, vmes pa odmetavale orožje in opremo.
Na zahodni fronti so bili bunkerji prazni, na severni pa na območju Dravskega polja in Haloz še vedno posedeni. Nemška pehota je krenila v odločen napad in s pomočjo bombardiranja štuk in obstreljevanja s samohodnimi topovi 75 mm prebila obrambo, nato pa z boka in hrbta uničevala in zavzemala bunker za bunkerjem. Vojaki v njih, rezervisti in naborniki, povečini brez poveljujočih, so se predali, ali še pravočasno pobegnili iz njih in se razpršili proti domu.
