Jugoslovanska vojska je pospešeno izvajala mobilizacijo, a precej rezervistov še ni prispelo do svojih enot – te so se že umaknile na njim neznane lokacije. V iskanju so eni tavali naokrog po Jugoslaviji, drugi pa se raje niso niti odzvali pozivu. Mnogi vojaki pa so začeli posamično ali v skupinah enote zapuščati in se vračati na dom. “Zakaj bi se borili za kralja in pokvarjeno oblast?!”

Nemška vojska je z juga in vzhoda prodrla globoko na ozemlje Jugoslavije, tudi v notranjost Srbije, kjer so nemški generali pričakovali najmočnejšo obrambo. Oklepne enote in pehota so ob podpori štuk z lahkoto premagovale dezorganizirane enote, ki niso imele zveze z nadrejenimi poveljstvi. Bojevale so se vsaka za sebe in pasivno držale predvsem naselja, napadalci pa so jih zavzemali eno za drugim. Na Hrvaškem je bila obramba vzhodno od Zagreba tik pred zlomom, in celotna 100-tisoč glava armada 4. armada je imela samo še nekaj tisoč odločnih na boj pripravljenih borcev, vsi ostali so se držali pasivno, pobegnili ali prestopili k hrvaškim vstajnikom.

Ne vedoč za dogajanje na Hrvaškem in južneje so se k prostovoljcem prijavljali števili zavedni Slovenci, napoteni pa so bili na usposabljanje v “zaledje” v Zagreb. Posadkovne enote na zahodni in severni fronti so še vedno krile umik Triglavske divizije, ki se je z voli in vozovi s polževo hitrostjo gibala mimo Višnje gore in Polževega proti Novemu mestu. V nočnih bojih na zahodni fronti so šibkejše posadkovne enote pregnale precej močnejše italijanske. Ob tem je pri Cerknem prišlo v jutranjih urah do panike neslutenih razmer, zaradi katere je zaradi v kratkem boju padel prednji položaj Alpskega zidu, ne da bi okrog 30 napadajočih jugoslovanskih vojakov to sploh vedelo. Kaj bi se zgodilo, če bi v odločen protinapad krenile večje jugoslovanske enote?

Tudi v dolini Save italijanski alpinci niso imeli uspeha. Branilci so z zvito taktiko z naslonom na šibkeje utrjene položaje in rušenji mostov odbili vse napade. Pri Gozdu Martuljku so imeli Italijani tako hude izgube, da so ustavili vse napade, in ocenili, da proti njim namesto čete stoji najmanj jugoslovanski bataljon. Prodora ob močni obrambi ni bilo niti od Ljubelja do Jezerskega.

Južno od Maribora in Ptuja ter pri Ormožu so se posadke bunkerjev kljub nemškim napadom še držale.

A v Mežiški dolini so prišle nemške okrepitve, celotna divizija, ki je udarila od Mežice do Dravograda, in v nekaj urah prebila položaj Rupnikove linije, grajen skoraj tri leta. Pri Dravogradu se je vodil hud boj, kjer so se v od blizu uporabljale ročne bombe, eksplozivi, metalci ognja in bajoneti. Razlog padca ni bil toliko v dejansko slabo zgrajenih bunkerjih, ampak nemški premoči, proti kateri je stalo samo še manjše število vojakov brez poveljnikov. Mnogi so imeli v kovčkih civilne obleke, se na skrivaj preoblekli in izginili. Posledično so začeli izginjati tudi vojaki. Izdajalci, nemčurji, pa so napadalce povedli za bunkerje in jim udarili v bok in hrbet. 6. posadkovni polk je razpadel.

Ne glede na težko situacijo v Sloveniji je bila ocena jugoslovanskega vrha, da je morala enot 7. armade še vedno dobra.