Piše: Mario Berdič Codella
Likovna ustvarjalnost mariborskega slikarja Zmaga Kovača je usmerjena v dve popolnoma razlikujoči se tehniki, a hkrati tudi tematiki, saj se na eni strani posveča domišljijskim krajinam z metafizičnim, malodane sakralnim vzdušjem v tehniki olja na platnu, na drugi strani pa ustvarja lesene reliefe, ki jih v zadnjem času dopolnjuje z najdenimi dodatki, kot so rečni ali drugi kamni.
Zmago Kovač brez dvoma sodi med umetnike z visoko ekološko zavestjo, kar se hkrati neposredno odraža tudi v njegovem likovnomotivskem in tematskem svetu, saj najde ustvarjalni navdih za svoja umetniška dela izključno v nedotaknjeni naravi, s katero je zmeraj v neposrednem stiku, točneje kar v okolici svojega doma v Kamnici pri Mariboru, s prečudovitim pogledom iz vzpetine na Dravo in Pohorje, pri čemer dnevno z veseljem prepešači tudi več kilometrov skozi bližnje ali oddaljene gozdove, ki mu nudijo poleg telesnega tudi duhovno okrepčilo, saj med sprehodi rad meditira, hkrati pa dojema svojo življenjsko pot kot pot naravnega asketizma. In prav to transcendentno vzdušje skuša posredovati v svojih abstraktno asociativnih krajinah s poudarkom na gozdovih, travnikih s cvetjem, pogosto skupaj s kakšnim jezercem ali potokom, neredko tudi cvetličnih kadrov v obliki krajinskih izsekov, pri čemer je razvil prepoznaven, skorajda geometrijsko stiliziran likovni izraz, vendar pa je njegova izrazita posebnost mistična svetloba, ki blago izžareva iz notranjosti likovnega dogajanja.
Njegove krajine se zdijo kot neskončno tkanje med seboj prepletajočih se in vibrirajočih risarskih omrežij z neprestano izmenjujočimi se lisastimi in madežastimi potezami ter večjimi barvnimi ploskvami žareče rdečih, oranžnih in rumenih odtenkov v modulacijskem kontrastu s hladno modrimi in zelenimi partijami, povzročajoč izrazito globinsko prostorsko iluzijo.
Nekoč skoraj izključno enakomerno ritmizirano, razsrediščeno, po vertikalni in horizontalni osi adicijsko kompozicijo, je umetnik dopolnil s centralno komponiranimi, proti periferiji temeljnika izžarevajočimi aluzivnimi drevesi s podrastjem, kot da bi šlo za erupcijo energijskih silnic. S skrivnostno, nadnaravno energijo nabiti gozdovi koloristično nihajo med poletno in jesensko atmosfero, kot da ni zime in pomladi, ker ni rojstva in umiranja, marveč je vse eno samo prekipevajoče življenje, z močno aluzijo na duhovno, transcendentno stvarnost. Ne nazadnje pa lahko zaznamo tudi sinestetično učinkovanje likovne celote v smislu Klangfarbenmelodie ali melodije zvočnih barv na prehodu iz pozne romantike v zgodnjo atonalnost, saj gre tudi pri likovni zasnovi za nizanje barvnih linij in tonov po vertikali (harmonija) in horizontali (melodija).
V novejšem času sega umetnikov motivski svet tudi na področje vode, točneje do valov reke Drave, kamor se odpira čudovit pogled iz njegove domače hiše, vendar v presenetljivi, zahtevni tehniki lesenega reliefa v materialih iz različnih dreves, s stiliziranimi valovi in občasnimi vrtinci, kamor lahko vlaga tudi zaobljene rečne kamne, s čemer še poudarja asociacijo na vodne tokove. V najnovejšem obdobju pa je izvršil preobrazbo svojih, predvsem adicijsko valovitih reliefov, tako da je opustil vodno simboliko in se usmeril v bolj abstraktne, mestoma radialno žareče kompozicije, tudi s kamnitimi vložki, navezujoč na sočasne centrifugalne krajinske izseke na platnih. Svoj reliefni opus je dopolnil z montažami eliptičnih, ovalnih in sferičnih likov, ki v parih segajo drug v drugega. Sicer pa je za reliefe dobil tudi nagrado DLUM.
Leto 2020 je v likovnem opusu Zmaga Kovača pomenilo neke vrste digresijo, saj je med ustvarjanjem na drugih lokacijah, med drugim na Ljubljanskem barju, izjemoma naslikal številne krajine neposredno po naravi.
Ob letošnjem ustvarjanju v okviru projekta SAUD v Galeriji DLUM, čigar član je že vrsto let, pa se na njegovih platnih čisto spontano pojavijo skrivnostne arhitekture v obliki pravljičnih gradov znotraj gozdov, še bolj skrivnosten pa je pojav ženskih figur, kot absolutno precedenčni likovni objekti, še posebej v kompoziciji treh podolgovatih, mistično učinkujočih likov, ki očitno izhajajo iz spomina na umetnikovo bivanje v Indiji, stoječih v šilastoločno zaključenih nišah s tankimi stebri, kot bi bile kakšne starodavne boginje. Zmago Kovač tako dokazuje neprestano inventivnost in bogato domišljijo tako na motivskem in tematskem področju kot pri likovnih zvrsteh in tehnikah.
Umetnik na svojih razstavah rad združuje obe zvrsti svoje likovne ustvarjalnosti, tako da daje na ogled jukstaponirane, kontrastno učinkujoče slike na eni in lesene reliefe na drugi strani, pri čemer jih lahko skupno ikonografsko opredelimo z ozirom na štiri filozofske praelemente, kjer predstavljajo leseni objekti vodo in zemljo, olja na platnu pa ogenj in zrak.
Zmago Kovač je umetnik, ki resnično živi z naravo in v naravi, kjer črpa svoj ustvarjalni navdih a tudi svoj modus vivendi v asketski preproščini in neprestanim analiziranjem pojavnih oblik življenja in stvarstva na sploh, kar se neposredno zrcali v njegovih likovnih stvaritvah.
