Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga (Reader’s Digest)/Helidon, 2015

Štiri zgoščenke v pričujoči zbirki ponujajo nov, širokokotni vpogled v opus Adija Smolarja; pisali smo o ploščah in izdatnih kompilacijah, ki so izšle pri založbi Helidon (Helidonove uspešnice 1 in 2 in paket Prvih pet), a leta 1999 je Smolar podpisal z založbo Nika, kjer je nadaljeval z nekaj velikimi uspešnicami, pozneje pa je sodeloval še z drugimi založbami. Tokrat je pred nami prvi prerez njegovega celotnega opusa do leta 2015. Letos praznuje 40 let nastopanja in ob tej priložnosti je prav, da opozorimo še na pričujočo, precej redko izdajo, ki je izšla v okrilju revije Reader’s Digest in Helidona s sodelovanjem založbe Nika; ta je odstopila dvanajst posnetkov, v zadnjih letih pa Smolar izdaja plošče pri založbi Gong, ki jo vodi Miki Šarac – iz tega sodelovanja je nastal tudi duet Bavbav s Tanjo Žagar.

Smolar je v svojih pesmih že od vsega začetka beležil različne odtenke vsakdana s perspektive celotne populacije, od bogatih do tistih, ki so brez denarja, s posebno empatijo do teh slednjih in neusmiljeno ostjo do prvih. Hkrati je znal samoironično poseči v lastno biografijo in ji dati nove, sveže podtone. S tem je postal nekakšen kronist naše mentalitete, ki se pravzaprav nikoli ni preveč spreminjala, le da nekoč družbena ureditev na srečo ni dopuščala tolikšne delitve ljudi na levo, desno, naše in vaše, pa tudi diskrepanc v gospodarstvu je bilo nekolikanj manj ali pa so bile izpeljane tako, da je mali človek kljub vsemu lahko preživel. Smolarjeva glasba je v času tranzicije beležila te in druge razlike, ki so nastajale v družbi, premogla pa je tudi “ezopovsko” dimenzijo nauka, ki je ponavadi sledil kot poanta na koncu pesmi. V zgodnejših, študentovskih pesmih je bil ta nauk manj neposredno nakazan, pozneje pa se je v duhu časa v Smolarjevih pesmih bolj oneposredil.

To rekši, na pričujoči kompilaciji ne manjka nobena Smolarjeva ustvarjalna dimenzija, od tistih kronističnih do baladnih, refleksivnih in (samo)refleksivnih. V svoje pesmi je že zelo zgodaj vpel bivanjsko dimenzijo minevanja (Grobovi na prvi kaseti), osamljenosti in izgubljenosti (Iskra, čas in mraz, Nedelja lep je dan), pesem Daleč je za naju pomlad pa ostaja vrhunski domet tozadevnih avtorskih raziskovanj (Naš svet se pa vrti, Življenje se konča). V poznejših letih je na ploščah še bolj razvil tematike družinskega življenja, pa tudi ločitve in vnovične samskosti, ko človek dokončno spozna, da mora najprej znati živeti sam s sabo. Politična razmerja let po vstopu v Unijo so prav tako prisotna ves čas, kot tudi tista tik pred omenjenim prelomom (Ajajaj, Slovenija, Opozicija, SPS). A na koncu sta najpomembnejša empatija in optimizem, ki ženeta naprej ustvarjalno silo (Drugače bom živel, Če svet prijazen bi postal, Jutri bo bolje), njegove “značajevke” (Žejni Franc) pa prav tako sodijo v to kategorijo.

Album “pesmi za otroke” je leta 2000 na videz pomenil tematsko digresijo, a v resnici je Smolar z nagovorom najmlajših nagovarjal tudi (naj)starejše; navsezadnje je “princip isti, sve su ostalo nianse”. Pesmi za otroke pri njem torej niso “posebna kategorija”, pač pa je album Jaz ne grem v šolo pomenil nadaljevanje in konsolidacijo tem s prejšnjih plošč, kar postane docela jasno v več pesmih s plošče, najbolj pa v Kul kul kul, ki sodi k pesmim, kot so Božanski glas, O ne o ja in Premau. Ko se kompilacija zaključi z naslovno pesmijo Naš svet se pa vrti, je pred nami razgrnjena skrbno zapisana zgodovina dandanašnjih časov, ki se nadaljuje z novimi pesmimi po letu 2015; leta 2019 je Smolar namreč izdal nov album Prav zdaj, ploščo, ki že z naslovom pove, da se zapisovanje še ni končalo.

Kaj pa je osnovna filozofija Smolarjeve glasbe, ki v dandanašnjem času pride še kako prav? Povedal jo je v pesmi, ki je naslavljala njegov tretji album in drugi za založbo Helidon leta 1994 (spodnja različica je remake iz leta 1998), ko je bila prihodnost še videti dokaj obetavna. Medtem je pričujoča pesem postala še bolj resnična in pomenljiva. Z njo tudi zašpilimo tale zapis z mislijo, kako zanimivo bi bilo šele, če bi tale kompilacija (ali pa morda Helidonove uspešnice 1 in 2 z dodatki) izšla tudi na vinilki.