Od 6. do 12. aprila 1941 se je po Jugoslaviji in predvsem Sloveniji vodilo več bojev za Rupnikovo linijo, od 13. aprila ni več znan noben primer, bunkerji so bili zapuščeni in prazni pričakali napadalce. A kolikšna je bila dejanska vrednost te linije?
Okupatorji so ves čas bojev, posebno pa po zasedbi, začeli takoj proučevati jugoslovanske utrjene objekte. Italijanska vojska je bunkerje na rapalski meji podrobno popisala in jih testirala z obstreljevanjem in razstreljevanjem (nato pa iz več razlogov skoraj vse uničila ). Po pričevanju generala Rupnika so italijanski oficirji utrjene objekte zelo hvalili, češ da so zelo dobro izdelani in da bi imeli v primeru bojev za njih hude izgube.
Nemška vojska je imela ustaljeno prakso, da je v vsaki zasedeni državi izvedla podroben pregled fortifikacij. Tako so tudi po Jugoslaviji takoj po končanih bojih hodili naokrog nemški inženirci in iskali, proučevali, evidentirali, merili in analizirali na terenu ter s pomočjo zajetih jugoslovanskih dokumentov. Ugotovitev iz bojnih poročil in podrobnih naknadnih analiz je bila, da so objekti povečini zgrajeni slabo, nekateri dobro, a ni problem toliko v objektih samih kot povezovanja teh objektov v celoto, sistem, v čemer linija ni uspela. Ob tem so za linijo uporabili tudi omalovažujoče besede, in komentar, da tudi ob motiviranih posadkah ne bi mogla dlje časa vzdržati v boju. V primerjavi z poročili in analizami drugih utrjenih črt po Evropi so imeli Nemci o Rupnikovi liniji preprosto najslabše mnenje…
Bojne izkušnje so pokazale, da posamezen položaj Rupnikove linije na točki nemškega napada ni bil sposoben vzdržati v boju več kot nekaj ur, in da so bile predvojne ocene jugoslovanskega vrha in generala Rupnika o sposobnosti za boj daleč precenjene. Ob tem se seveda lahko vprašamo, koliko so bili za to odgovorni utrjeni objekti, in koliko ljudje?
Ne glede na povprečno zelo slabo sposobnost za obrambo pa se je Rupnikova linija ponekod kar dobro obnesla, predvsem v Sloveniji, kjer so maloštevilne in ne nujno najbolj motivirane posadke marsikje več dni zadrževale tudi več kot 10-krat močnejše nasprotnike.
Glavni namen linije in posadkovnih enot pa ni bil zadržati nasprotnika “neskončno”, ampak samo dokler se ne izvede mobilizacija in mobilizirane enote operativne vojske premaknejo na predvidene obrambne položaje. Glede tega je linija, vsaj v Sloveniji, svoje poslanstvo bolj ali manj izpolnila. Če je ne bi bilo, bi napadalci morebiti napadli že prej kot 6. aprila, tako pa so več dni zbirali sile, in nato izgubili več dni za prebijanje. Italijanska vojska v strahu pred linijo in vojaki za njo sploh ni odločno napadla. Tako so bile operativne enote 7. armade v Sloveniji skoraj v celoti mobilizirane in bolj ali manj na predvidenih položajih. Linija je svojo nalogo v Sloveniji izpolnila, in bi vzdržala še dlje, če ne bi bilo katastrofalnih dogodkov na drugih jugoslovanskih frontah!
