Piše: Mario Berdič Codella
ZORAN OGRINC se v Šušmeljevi galeriji Hrama kulture Arnolda Tovornika v Selnici ob Dravi predstavlja kot nagrajenec Društva likovnih umetnikov Maribor 2018, pri čemer med drugimi razstavlja dela, ki so bila nagrajena in jih je letos (nagradno) že predstavil v galeriji “laroggia” v Pordenonu in matični galeriji DLUM na Židovskem trgu v Mariboru. Ogrinčeva faza neskončnih krajin, s poudarkom na poljih oziroma njivah in gozdovih, traja sicer že vrsto let, vendar z zmeraj novimi variacijami, kjer je analogija z glasbo povsem na mestu, saj njegove prevladujoče adicijske, razsrediščene kompozicije s horizontalnimi linijami ponekod asociirajo na notno črtovje, pri čemer je umetnik v najnovejšem obdobju bistveno poživel barvitost z žarečimi pomladnimi in jesenskimi odtenki na enakomerno osvetljenih slikovnih površinah, kar je zaznalo tudi kulturno občinstvo v Italiji, sicer vajeno bogatega sredozemskega, svetlobno nasičenega, pestrega kolorita. Ena od posebnosti Ogrinčevih novejših krajin so tudi kvadratni formati, ki jim je kasneje pridružil še skrajno navpične nosilce, skoraj v višini človeka, kot bi vabil opazovalce, naj vstopijo v njegovo nostalgično občuteno naravo, kjer lahko le zelo redko srečamo kakšno človeško figuro ali hiško. Slikarji pejsažno motiviko sicer najpogosteje upodabljajo na podolgovatih formatih, kvadratni ali navpični temeljniki pa so pravi kuriozum, kar je umetnik izkoristil tudi v simbolnem smislu. Ogrinčeva adicijsko komponirana, močno stilizirana vegetacija, bolj razkriva kot prekriva zemljo, na kateri raste, zaradi česar lahko sklepamo na izraženo arhaično simboliko tellus mater, ki jo dodatno poudarja prav kvadratni format. Kvadrat je namreč simbol zemeljskosti, kakor je krog, kot orbis mundi, simbol celotnega sveta (zemeljske in hkrati nebesnih sfer). Kvadrat (štiri) lahko nadalje simbolizira letne čase, strani neba, filozofske elemente in ne nazadnje popolno število deset, če seštejemo 1+2+3+4. Še bolj je poudarjena mistika pri Ogrinčevih navpičnih krajinah, ki jih je razdelil na triptihe s sicer med seboj razlikujočimi se podobami, tako v objektnem kakor tudi kolorističnem smislu, četudi imajo kot skupno značilnost že omenjeno adicijsko komponirano vegetacijo s poudarjenimi, navpično stopnjevanimi prostorskimi pasovi (Raumschichten), ki se jim pridružujejo še vodoravne linije, segajoč v navidezno zemeljsko, ponavljajočo se neskončnost (obla). Omenjena mističnost navpičnih krajin pa se kaže v povezavi zemljskih, tostranskih dimenzij s transcendentnimi, onostranskimi prostorsko – časovnimi dimenzijami, kar je Zoran Ogrinc še dodatno poudaril s postavitvijo slik v Pordenonu, saj jih je postavil kar na tla, “dotikajoč se zemlje”, pri čemer je postala analogija z lestvijo, zaradi horizontalnih pasov in linij, še bolj izrazita. Lestev je namreč svetopisemski simbol prehajanja angelov med nebesi in zemljo (Jakobova lestev), hkrati pa je tudi simbol duhovnega napredovanja, kot na primer v delu Lestvica, cerkvenega učitelja Janeza Lestvičnika (Johannes Climax). Iz tega je razvidno, da je za sporočilnost Ogrinčevih slik pomembna tudi sama postavitev v razstavnem prostoru. Navsezadnje pa je treba omeniti še eno od številnih specifik umetnikove novejše faze, to je (dobesedno) slika v sliki, kjer uporablja kvadratno krajino kot prostorsko opredelitev, vanjo pa “vdela” manjšo kvadratno sliko z njegovimi prepoznavnimi ženskimi figurami, pri čemer tako ustvari motiv akta ali polakta v naravi, lahko pa je seveda v središču tudi kakšen drug motiv, vendar redkeje in na ta način tudi osredišči razsrediščeno kompozicijo. Omeniti je treba še neredko prisotnost umetnikove priljubljene risarske intervencije, to je letrizem, s katerimi lahko podaja svoje statemente ail enostavno niza črke ali besede v obliki kriptografskih zapisov. Gre torej za izjemno razgibano ustvarjalno fazo Zorana Ogrinca, ki spodbuja opazovalca razstave k intenzivnemu razmisleku.
