Piše: Matej Krajnc

ZKP RTV SLO, 2021

Mi2 udarijo in medias res že z uvodno pesmijo na novem albumu Joj joj joj, ki je tudi radijski singl: “Štroma na žice, maske na lice, skrijmo se v luknjo pod črno zemljo …” Bend, ki je bil vedno brezkompromisno “na pošteni strani zgodovine”, je od svojih začetkov postal ena najprepoznavnejših sodobnih domačih zasedb, takih, ki se ne zadovoljijo s plehkimi sporočili tipa uvidov v srce, ne v telo in podobno, pač pa se zavedajo, da je iskrena in inteligentna angažirana beseda tista, ki najprej zabeleži čas, nato pa ga tudi ustoliči v zgodovino. Obenem znajo Mi2 spretno krmariti med duhovitim zapisovanjem vsakdanjosti (Kakor nekoč, Adam in Eva, Počasi, Matilda) in subtilno intimno izpovedjo (Midva, Le zaspi), ki pa lahko deluje bodisi naravnost intimno bodisi parodično (Proklete vijolice, Ljubezen na žlico, Slepi šus). Vmes, ko najmanj mislite nanjo, udari ontologija (Počasi, Matilda). Precizen poslušalec v Vijolicah poleg reference na uspešnico Bilbi zazna tudi Prodajalko vijolic, ki je bila tako mednarodna uspešnica kot ponarodeli domači hit iz šestdesetih.

Mi2 so neverjetno konsistenten bend; odkar so se konsolidirali, iz njihovega tabora ni bilo slabe plošče, svojo glasbo so uspeli pripeljati do splošne prepoznavnosti (in priljubljenosti), ne da bi pri tem kompromitirali tisto, v kar verjamejo, nasprotno, o tem so peli kar naravnost, kar je zgolj še povečevalo njihovo priljubljenost. V bendu sta dva odlična tekstopisca, glasba ostaja rockovska z občasnimi prilagoditvami sporočilom posameznih pesmi. Glasbeniki nočejo biti manekeni za medije, pri čemer bi v ozadju igrali drugi, pač pa sami vodijo igro in sliši se, da žgejo zato, ker tako še vedno mora biti, drugega nam v svetu poteptanih vrednot ne preostane več, kar nazorno izpričuje tudi naslovnica. Po naslovu bi lahko rekli tudi, da je nova plošča Mi2 “dokument časa”, na svoj patentiran način so povedali in zaigrali, kar mislijo. Nekaj je univerzalnih resnic, ki ne smejo manjkati, a v ospredju je naboj upora proti neumnosti, razčlovečenju in polarizaciji. Če bi namesto klasičnorokerskega bili navaden pop bend, jim seveda ne bi verjeli, a Mi2 nikoli niso bili niti hoteli biti pop bend. Tudi osebna drža posameznega člana tega ne dovoli: Tonček je navsezadnje tudi šef Muzeja novejše zgodovine Celje, kjer uspešno kljubuje potvarjanju zgodovine, Dimek tudi kantavtor, ki nastopa na Kantfestu, poleg njega Davor Klarič, ki je poosebljenje rokenrola zadnjih tridesetih in še kaj več let … In tako naprej.

Pesmi na novi plošči so nastajale dlje časa, Proklete vijolice denimo poslušamo od 2017, a plošči se več kot pol desetletja dela obrestuje. In ko iščemo skupni imenovalec, je vendar ta iz pesmi Le zaspi: “Ne čutiš vetra, ki hrumi krog streh, / ledi po žilah, kljuje v kosteh, /ne slišiš zlih besed, / preteči novi red …” Rokenrol se pretečim novim redom ne podreja in tudi če se znajde na lestvicah in seznamih za radijsko vrtenje, ostane na svojem. Spomnimo se: Lennon se je sicer opravičil za opazko o Kristusu, premislil pa si ni, kar je bilo v njegovi glasbi še naprej zelo očitno. Že po prvih tonih na novi plošči je jasno, kaj si Mi2 mislijo o “novem redu”, zamaskiranostih, o principu divide et empera, pa tudi o večno prisotnih intimnih zgodbah slehernika. Ki sredi gozda lahko objame drevo ali pa tudi ne.