Joni Mitchell: Early Joni

Piše: Matej Krajnc

Rhino, 2020

Joni Mitchell je ob izidu pričujočih posnetkov povedala: dolgo sem zavračala oznako “pevka folk glasbe”. A v mladih letih sem bila prav to, pevka folk glasbe. Pred nami je vinilni okrušek iz obsežnejše zbirke, prvega dela glasbe iz arhivov Joni Mitchell; gre za pet zgoščenk, ki pokrivajo obdobje pred izidom njenega prvenca. Zvečine gre za posnetke, ki jih je tedaj še Joni Anderson naredila v radijskem okolju Saskatoona. Na pričujočem vinilu najdemo devet pesmi iz leta 1963, najzgodnejše posnetke torej, ki se jih Joni, kot sama pravi, zdaj ne sramuje več.

Tule je več informacij za vse tiste, ki želite podrobnejši vpogled v genezo pričujočih posnetkov. Na njih slišite Joni z bolj tradicionalnim kitarskim slogom, drugačnim imidžem in izborom pesmi, ki sodijo med stalnice folkovske glasbe in so v tistem času bile del repertoarja mnogih mladih nadebudnih izvajalk in izvajalcev folk glasbe. Uvodna pesem, House Of The Rising Sun, je bila že znana v izvedbah različnih bluesovskih glasbenikov, zlasti pa newyorške folkovske scene; med drugimi jo je na svoj prvenec leta 1962 uvrstil Bob Dylan, ki jo je slišal (med drugim) v izvedbi Davea van Ronka, na Zahodni obali pa je pesem pela Joan Baez. Izvedba Joni Anderson je precej drugačna od vesoljno znane izvedbe zasedbe The Animals, ki je naslednje leto začela svoj pohod na lestvice po vsem svetu. Pesmi John Hardy, Dark As A Dungeon, Tell Old Bill in Nancy Whiskey pristašem folk glasbe takisto niso bile neznane. Dark As A Dungeon je ena najbolj znanih pesmi Merla Travisa z njegovega konceptualnega albuma Folk Songs of the Hills, na katerem najdemo tudi Johna Hardyja, Nine Pound Hammer, Sixteen Tons in še kaj; vse te pesmi so pomembno oblikovale pokrajino sodobne folkovske in tudi pop in rockovske glasbe. Dylan je zagotovo eden duhov v ozadju, prav tako Johnny Cash, ki je Joni spoznal že leta 1958 v Kanadi.

Tudi pesmi Anathea, Copper Kettle, Dink’s Song in Molly Malone so v času, ko jih je posnela Koni, že močno odmevale v folkovskih krogih. Tisti, ki podrobno poznate Dylanov repertoar, boste vedeli, kako so nekatere teh pesmi vplivale na njegov izvajalski in avtorski razvoj. Anathea naj bi bila izvorno stara madžarska balada, leta 1963 jo je posnela Judy Collins, ki je bila ob Joan Baez takrat najbolj spoštovana pevka folkovska glasbe. Nekolikanj mlajši pa se boste spomnili, kako pretresljivo je irsko balado Molly Malone zapela Sinead O’Connor. Joni je v tem obdobju, okrog leta 1963, še precej tradicionalna izvajalka teh pesmi, a to se bo kmalu spremenilo. Že na pričujočih posnetkih pa slišite, da je njena kitarska tehnika kompleksna in domišljena, čeprav še vedno v tradicionalnih okvirih folkovskega načina igranja.

Za celotno glasbeno sliko se splača odšteti nekaj več denarja in kupiti celotno zbirko “arhivov”, ki se bo še nadaljevala, kot se to dogaja pri Neilu Youngu, kjer smo ravnokar dočakali drugo obsežno škatlo posnetkov. A pričujoča vinilna izdaja je zanimiva tudi zato, ker se ob njej lahko vprašamo, kakšen bi bil Jonijin prvenec, če bi ga izdala leta 1963. V naslednjih desetletjih je postala ena najpomembnejših avtoric glasbe in literature sodobne dobe z izvirnim in odločnim, brezkompromisnim avtorskim pesniškim in glasbenim izrazom, ki ga je ves čas kombinirala tudi s slikanjem.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.