Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Kako lepo je biti doma. Delati v cvetličarni z vrtnarijo, početi običajne človeške stvari. Nilu sem bil zelo hvaležen, da je poskrbel za Pacota in Denalija, njemu mi ni bilo treba pojasnjevati stvari, on je bil tudi edini človek, s katerim sem se lahko pogovarjal o nadnaravnem svetu, ki se je odvijal okoli nas v naši nevednosti.

S Klavdijem sva Shaii pojasnila, da je Frank sodeloval pri moji ugrabitvi in da so želeli Klavdijev denar. Nekaj takega je tudi pričakovala, seveda se ji o nadnaravnem svetu niti sanjalo ni. Ian naju je gledal malo drugače, a se je le smehljal, nikoli nič ni vprašal. Shaia se je morala malo odmakniti od vsega skupaj, okolice, mesta in nenazadnje tudi nas. Za nekaj časa je šla živet k staršem na sever.

»Klavdij … kaj, če bi midva, kaj, če bi se ti …« sem jecljaje rekel in končno pogumno dodal: »kaj, če bi se ti preselil k meni?« Nasmejal se je in me šarmantno pogledal. »Samo, če mi boš dovolil, da obnovim nekatere stvari.« Pokimal sem in mu skočil v objem. »In narediti bova morala prostor za moj akvarij … in mojo pisarno,« je dodal in mi pomežiknil. Nasmejal sem se in mu pomežiknil nazaj. »Imaš celo zgornje nadstropje, le soba za goste naj ostane,« sem rekel in nadaljeval s kuhanjem kosila.

Naslednja dva tedna sem komaj prenašal vse te ljudi okoli hiše in cvetličarne z vrtnarijo. Tudi Paco in Denali sta bila že čisto nestrpna. Klavdij je bil strokovnjak za nepremičnine. Pregledal je vse papirje od hiše, vse je skrbno načrtoval z vrhunskim arhitektom, ki ga je najel. Pripravil je dolg seznam stvari, ki jih je hotel v prihodnje obnoviti na hiši. Začel pa je z notranjostjo, da se je lahko čimprej dokončno preselil k meni.

»Zan,« je resno rekel Klavdij nekega večera. Pogledal sem ga. »Kaj je?« sem rekel zaskrbljeno, ker sem poznal njegov obraz. »Obisk dobiva, Araz se je najavil,« je pojasnil razdraženo. »O fak, a sedaj? Pa vse imava razmetano in nič nimam skuhanega,« sem začel blebetati. »Zan, umiri se,« je rekel in me prijel za ramena. »To ne bo tak obisk,« je odgovoril in me prestrašil s svojimi besedami. »A se ga bojiš?« sem vprašal. »Ne, ne bojim se ga, le moj nadrejeni je. Nikoli ne pride kar tako in takrat nama je pomagal … mogoče bo želel kaj od naju in njemu ne moreva reči ne,« me je opozoril Klavdij. Videl sem, kako je bil jezen, z roko je zamahnil po zraku in v steno zabrisal vse blazine s sedežne. »Muc, pomiri se,« sem rekel nežno, »vse bo okej.«

»Čutim, približuje se. Povabiti ga boš moral v hišo, čeprav on lahko vstopi tudi brez povabila,« mi je rekel Klavdij. »Hej …« sem rekel, a nisem nadaljeval, le strastno sem ga poljubil. Pri vratih je pozvonilo in Klavdij jih je odprl z magijo. Stopila sva na hodnik. Na pragu sem zagledal visokega in suhega gospoda simpatičnega obraza in daljših las. Predstavljal sem si ga popolnoma drugače, a sem vedel, da se je njegova moč skrivala povsem drugje in ne v fizičnem izgledu. Prijazno se je nasmehnil in naju pozdravil. Povabil sem ga v hišo. On ni hodil – kot bi letel brez kril, je lebdel malo nad tlemi. Ponudil mi je roko, potem me je ovohal. »Ta lisičji vonj ….« je tiho šepnil, rdeče oči so se mu kar zasvetile, kot bi se spomnil česa lepega. S Klavdijem sva se spogledala. Vljudno sem ga povabil, naj sede, in se opravičil, ker nisem uspel pripraviti ničesar za pod zob. »Lisica, pomiri se, v redu je. Sedi …« mi je rekel in takoj sem se usedel poleg Klavdija. Ko me je poklical »lisica«, je v meni kar nekaj poskočilo, kot da bi moje telo reagiralo na to besedo. »Ničesar vama nočem,« je bil jasen. Oba sva molčala, le Klavdij mu je pokimal. »Kje imaš tisti svoji zverinici, rad bi ju spoznal,« je vprašal Araz in pogledal po prostoru. Pogledal sem Klavdija, ta pa mi je pomignil. Vstal sem in šel po Pacota in Denalija v spalnico. Pacota sem spustil naprej, Denalija pa sem za vsak slučaj držal za ovratnico. Ampak on prvič ni lajal na tujca. Araz je oba pozdravil, ju pocrkljal, potem sta se stlačila zraven njega na sedežno in zadremala. Če sta mu zaupala psa, sem mu zaupal tudi jaz. Še Klavdij je bil presenečen.

»Bi kozarec vina?« sem vprašal vljudno. Odkimal je. »Sicer obožujem vina, a bi raje malo Klavdijevega zvarka, če ga imaš kaj,« je rekel in se spogledal s Klavdijem. Klavdij se je zasmejal. »Seveda ga imam,« je veselo odgovoril. V rokah se mu je prikazala steklenica edinstvene oblike, v dva kozarca je nalil temno rdečo zmes, bila je kot nekakšen liker. En kozarec je podal Arazu in drugega obdržal v svoji roki. Vonj zvarka je bil zelo močan in dišal je omamno. V ustih se mi je nabrala slina in ko sem poželjivo opazoval kozarec, je moje srce podivjalo. Vem, da sta opazila spremembo na meni. »Kaj pijeta?« sem vprašal Klavdija. »Moj izdelek, zvarek, kot nekakšen liker je, vendar ima magične sestavine … zato bi kršil pravila, če bi ga dal človeku,« je pojasnil Klavdij. Araz ga je prekinil. »Lahko mu ponudiš kozarec, Zander sedaj ni več samo človek, lisica je, in lisica spada med nadnaravne.« »Med nadnaravne?« sem ponovil zadnji del Arazovega stavka. Pokimal je in se nasmejal. »Naj pojasnim, zakaj sem v resnici tu,« je rekel in nadaljeval. »Tudi jaz sem imel svojo lisico, nekaj sto let nazaj. Morda se je še spomniš, Klavdij?« Klavdij je pokimal. »Ja, spomnim se Viviene,« je rekel in čakal, da Araz nadaljuje. »Kako pa ste izgubili svojo lisico?« sem bil kar direkten. Nisem si mogel zamisliti, kako lahko tako mogočen in močan nadnaravni izgubi nekaj tako dragocenega. Klavdij me je opozorilno pogledal, kot da bi bila to tema, o kateri se ne bi smelo govoriti. »V redu je, Klavdij, prav je, da je radoveden,« je rekel Araz in dodal: »Navsezadnje je le lisica.«

»Kaznovan sem bil za svoje prekrške in bila mi je začasno odvzeta,« je odgovoril na moje vprašanje, »a to je tema za kak drug večer. Moram vama sporočiti … usoda je zapisala, da naslednji sposoben in močan nadnaravni, ki poseduje svojo lisico, prevzame moje mesto na hierarhični lestvici nadnaravnih, in to, Klavdij, si ti,« je ponosno oznanil Araz. Klavdij je vstal, ves presenečen. »Araz, misliš resno? Se to sploh lahko zgodi? Kaj boš pa ti …?« je hitel spraševati. Araz se je le nasmejal. »Tvoj svetovalec bom, dolgo sem že na tem položaju in tudi drugi morate dobiti priložnost,« je odgovoril in dodal: »V naslednjih dneh boš dobil dodatna pojasnila in navodila.«

»Araz, hvala za pomoč,« je rekel Klavdij ponižno in se zazrl v Araza.

»Ni za kaj, moral sem poravnati stare račune, pa tudi želela je moje mesto in na silo je želela ustvariti svojo lisico,« je odgovoril.

»Zakaj ste rekli začasno? Dobite svojo lisico nazaj?« sem moral vprašati, radovednost mi ni dala miru. Romantik v meni je upal na srečen konec. Zavzdihnil je. »Ja, te dni enkrat pride nazaj. Dolgo sem čakal na to, na vaju … prerokba pravi, da nova lisica na prestolu vrne staro nazaj lastniku.« Spogledal sem se s Klavdijem in Araz je ves nasmejan izginil iz najinega doma.

»Všeč mi je, ker si vsak večer ob meni … in vsako jutro,« sem rekel Klavdiju, ko sva se zvečer ulegla v posteljo in sem se stisnil k njemu. »Ja, in psa bova naučila spati v pasji postelji, poleg najine,« je dodal in se zarežal. Izdelati sva dala veliko leseno oblazinjeno pasjo posteljo, ki sva jo namestila k vznožju. »Ja, bova,« sem rekel, vstal in Pacota že tretjič poslal z najine postelje v pasjo. Denali je dojel namig že prvič, Paco pa se je vrnil k nama takoj, ko sem se ulegel nazaj. 

»A danes ne bova seksala?« sem vprašal Klavdija in čutil sem, kako so mi lica ob tem zardela. Odkimal je in se rahlo nasmejal. »Preveč sem utrujen,« je rekel v hecu in napol zazehal. »Ja, potem si bom pa sam postregel …« sem pohotno šepnil in zlezel na njega. Bil je že napol trd, le malo sem ga še pobožal in v roki sem že držal njegovo popolno erekcijo. Iz predala sem vzel tubo in njegovega tiča podmazal z lubrikantom. Počasi sem se nasadil nanj in ga grabil za prsa. Ni se mogel dolgo pretvarjati, da je zaspan. Prijel me je za boke in me vodil v ritmu, ki mu je odgovarjal. Počasi in globoko me je nabijal nase. Občudoval je moje telo, ščipal moje bradavice in zraven drkal mojega tiča. »Všeč mi je, ko me zajahaš,« je rekel pohotno. »In meni je všeč, ker dominiraš od spodaj,« sem odgovoril in svoje nohte zarinil v njegove mišice, ko me je presenetil orgazem. Sunkovito me je vrgel iz sebe, me polegel na hrbet, mi dvignil noge za svoj vrat in se zaril vame. Prodiral je globoko in sunkovito. Oči so se mu zasvetile in čutil sem, kako obilno se je izlil vame, ter slišal, kako glasno je zarjovel ob vrhuncu.

»Kaj delaš?« sem vprašal Klavdija, ko se je potikal po kuhinji in pripravljal večerjo. Nasmehnil se je. »Rad bi se naučil pripraviti tvojo najljubšo jed,« je odgovoril in v ponev vsipal narezano zelenjavo. »Saj bi lahko preprosto uporabil magijo,« sem komentiral. Prijel me je za zapestje in me potegni k sebi. »S tabo nočem goljufati, res bi se rad naučil,« je pojasnil in me poljubil. »V stanovanju so že začeli s prenovo po navodilih Araza. Moje sodniško mesto mora izgledati drugače kot moja sedanja pisarna,« je mimogrede omenil Klavdij. »Torej boš imel sedaj dve delovni mesti,« sem komentiral in nama nalil vino. »Še dobro, da sta obe v isti stavbi,« je dodal.