Piše: Matej Krajnc

WEA, 2021

Če ste lani kupili precej drago razkošno različico antologijske izdaje albuma Wildflowers, sicer drugega “solističnega” Pettyjevega albuma iz 1994 (narekovaji zato, ker v resnici ni bil solo, samo naslovili so ga tako), za katerega je vedno trdil, da mu je najbolj pri srcu, ste v paketu med drugim dobili tudi tole zbirko šestnajstih “outtejkov” in “alternativnih različic”, torej tisto, kar smo pristaši Pettyjeve glasbe najnestrpneje čakali. Feni so se pritoževali, da je celotna kolekcija Wildflowers predraga za običajen žep, pa so letos pri Pettyjevih prisluhnili in izluščili teh 16 komadov in jih ponudili na zgoščenki in dvojnem vinilu; v omejeni izdaji tudi na zlatih vinilkah.

Sam album je leta 1994 še pridodal h komercialnemu uspehu Pettyja in njegovih kolegov, a zdel se je nekako sterilen, klišejski, čeprav je prinašal nekaj dobrih pewsmi, med drugim It’s Good To Be King in Crawling Back To You. Prinašal je tudi nekaj takih, ki bi morale ostati v najglobljem predalu, denimo Honey Bee, sicer klišejski blues, čigar duhovičenje morda sodi na generalko pred nastopom, za ogrevanje, nikakor pa ne pred TV-kamere, kjer se je znašel ob promociji. Glede na prejšnja albuma, Full Moon Fever (1989) in Into The Great Wide Open (1991) je Wildflowers nekako zbledel, čeprav ga je Petty snemal z Rickom Rubinom, tedaj tudi gonilno silo pri “novem vstajenju” Johnnyja Casha. You Don’t Know How It Feels in You Wreck Me sta bila nekolikanj medla singla, čeprav komercialno uspešna, ko pa so prišle na vrsto bolj dorečene pesmi, je momentum albuma že minil. Sledilo je sodelovanje s Cashem in temno Pettyjevo obdobje spopadanja z drogami in družinskimi težavami. Leta 1996 je z bendom izdal She’s The One, glasbo za film, a je album poniknil, kljub zdaj vse bolj spoštovani baladi Walls (Part 2). Leta 1999 so se fantje spet opolnomočili z albumom Echo, ki je pojasnil marsikaj za nazaj.

Zanimivo je bilo pričakovati, kaj je ostalo v predalu. Že po hitrem poslušanju je bilo jasno: v predalu je ostal precej koherentnejši album, kot je na koncu izšel. Kombinacija neizdanih pesmi bi z nekaterimi najboljšimi dosežki s plošče ponudila album, ki bi dejansko ostal v vrhu Pettyjevega opusa. Denimo 12 najboljših pesmi. A to seveda ni (bilo) v naših rokah in Petty je naredil točno tak album, kot si ga je želel. Deset neizdanih pesmi tako priča o nekolikanj drugačni zgodbi in tudi med njimi je nekaj takih, ki so bile zgolj domislice, denimo Girl On LSD, ki je sicer končala na hrbtni strani enega od singlov, a tudi Rubin pove, da je Petty ni nikoli mislil uvrstiti na album. Jo je pa bilo moč slišati na odru. Kljub lahkotni duhovitosti je boljša kot Honey Bee.

“Alternate versions” ne pomeni, da boste v pričujoči zbirki najdevanja geneze albuma našli vse neizdane pesmi; gre za kombinacijo nekaj teh in nekaj drugačnih različic že izdanih. Izbor je za tiste, katerih žepi niso tako globoki, da bi lahko vsevdilj kupovali obsežne škatle, pa tudi za vse, ki jih zanima “alternativni album”; ob poslušanju počasi spoznavamo, čemu je Petty te pesmi tako visoko cenil. Ponuja se nam tudi globlji uvid v pesmi, kot je denimo You Wreck Me, ki v pričujoči različici zadoni nekolikanj bolj prepričljivo, kot je zvenela tudi na odru. Wildflowers je torej album, ki bi mimogrede lahko imel celo 16 pesmi.