Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2021

Klasična gimnazija prinaša s seboj vse vrste skrbi, prve zabave, prve ljubezni, a pričujoči kratek mladinski roman ni zgolj še ena knjiga o gimnazijkah; ob opisovanju prvih korakov v odraslost prinaša tudi precej temnejše odtenke duha časa, v katerem živimo. Petrina mama ima namreč depresijo, skuša si vzeti življenje, kar seveda bistveno vpliva na življenja njenih najbližjih. Ko zapišemo “skuša”, pomeni to, da še ni bilo prepozno – Petrino mamo nato hospitalizirajo v strokovno psihiatrično oskrbo in njena prisotnost ostaja večino knjige v ozadju, čeprav njeno dejanje vpliva na protagonistkine odločitve. Z očetom skušata voziti po najboljših močeh, Petrina najboljša prijateljica Gaja pa poskrbi za enega ključnih momentov, ko so na preizkušnji še tako trdna prijateljstva in pakti. Tudi prve ljubezni niso nujno srečne; fantje, ki so v igri, imajo morda svojo lastno igro zamišljeno na več frontah, a tako seveda ne gre in ob prvih zaljubljenostih se zgodijo tudi prva razočaranja. Petra na šoli (ali v razredu) ni vplivna kot Žana, imajo jo za piflarsko, Gaja denimo bolj ustreza imidžu zapeljivke, a biti No. 1 na šoli še ne pomeni, da ti je uspelo v življenju. Če seveda sploh že veš, kaj bi od tega življenja rad.

Petra je seveda precej bolj resna dijakinja od marsikatere svoje vrstnice, mamina usoda pa ji da še bolj misliti, da morda vse ni tako zelo enostavno. In ko se z mamo in z “drugo ljubeznijo” vse nekako srečno konča, bralec pomisli, da je to seveda prima, da pa ni nujno, da se vedno zgodi tako. Ena od možnosti razmišljanj o pričujoči knjigi je tudi, kako bi bilo, če bi imela drugačen konec. Mi, ki smo odraščali v drugih svetovih, pomislimo, kako bi bilo, če bi se na stopnicah naenkrat pojavil Anton Ingolič. Pomigal bi z brki in se spraševal, kako bi njegova gimnazijka aplicirala na dandanašnje čase.

Dejstvo, da se zgodba dogaja v prestolnici, v ničemer ne vpliva na drugo dejstvo; da se take zgodbe zgodijo in dogajajo povsod, po vsej deželi in tudi onkraj naših meja. Depresije in druge podobne bolezni so v teh časih demonizirane precej manj kot nekoč, ker je teh primerov veliko, a v družbi se še vedno oglašajo predsodki, zlasti ker te bolezni še vedno premalo poznamo in ker se oglašajo v vseh možnih odtenkih. V vseh možnih odtenkih pa se oglašajo tudi želje mladih, da bi bilo odrasli, da bi jih resno jemali, njihova prva spogledovanja s svetom odraslih pa se lahko tudi klavrno končajo. Precej je odvisno od domačega okolja, družine, družinskih vplivov. Petra se tu izkaže, ostane trdna. Gaja vsaj sprva manj, a to je pač povsem naravno. In ko se zgodba konča, se z njo ne konča problematika in tudi družba se ne spremeni čez noč. Kot vidimo dandanes, se družba sploh ne spremeni in tudi nekatera vprašanja, ki so že dobila jasne odgovore, spet ostanejo brez njih. Kaj torej? Na sprehod s Petro, Lano, Janom in Tarzanom, kaj pa nam drugega preostane!