Piše: Matej Krajnc

Ilustracije: Ana Maraž

Mladinska knjiga, 2021

“Nič ni več, kot je bilo nekoč – še včeraj, / vse se spremenilo je čez noč – od včeraj. / Srečala sva se mimogrede, / pa sem vprašal jo, kam gre – kot zmeraj …” Besede iz pesmi Nič več kot nekoč imenitno aplicirajo na dandanašnjik, ko začudeno gledamo, kam je šel sistem vrednot, ki smo jih poznali še včeraj. Seveda v resnici ni izginil kar čez noč, priprave so bile dolge in intenzivne in pri tem imajo raznorazni virusi, ki obstajajo že od nekoč in bodo zmeraj, še najmanjšo vlogo. A ko premišljujemo o verzih Miroslava Košute, tuhtamo, da gre pravzaprav za svojevrstno angažirano knjižico pesmi, čeprav so seveda v prvi vrsti mladoljubezenske ali pa niti ne več tako mladoljubezenske, vsekakor pa za mlade (po srcu, ne po letih). Ena od pesmi, Ringaraja, je tozadevno skoraj programska: “Ringa ringa ringaraja, / sanjamo nov svet od kraja: / brez gorja in brez meja …” In v naslovni pesmi: “Božaj veter, ki te boža, / dahni vanj svoje veselje, / noro upanje in želje, // da v ta čas, ki nas ogroža, / jih čez širni svet razveje / in za lepši jutri seje.”

Začne se seveda s prvo ljubeznijo in (s posrečenimi minimalističnimi ilustracijami Ane Maraž) se nadaljuje v ustnici v paru, šepet, bolero, glasove, nežne oči, noči in vse tisto, kar sodi k mladi ljubezni in poeziji o njej. “ In svet je lahko tudi rožnat: “Kadar me očara knjiga, / mi je vse deveta briga.” ali “Kadar me zebe, se šalim.” A srž knjige je vendarle, se zdi, v nekolikanj priostrenih pesmih, v roki “za ščit, ki pravice brani”, pri čemer so tiste bolj šegave pesmi nekakšen kontrapunkt vsakdanu, ki je tak ali drugačen. Košuta je v svojem pisanju sicer optimističen, ne obupuje ali vzdihuje, pač pa opazuje, komentira in ob koncu knjige, v Pravi pravljici, se zgodba srečno konča. Ljubezen premaga zlo, dobrota hudobijo. Z zavedanjem, da je v vsakdanjosti hudobija spretnejša od dobrote, seveda zato, ker je hudobna, v tem je njena prednost. Pa vendarle: “Iz trav in slamic / izcediva / solzave dni, / saj žalost / je kot cvet minljiva / in v skupnem dihu / izhlapi.”

Podpišemo.