Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2020, zbirka Kondor 366, prevod Miha Avanzo, spremna beseda Erica Johnson Debeljak

“Duhovnikov kmalu ne bo več …” je zapisal Walt Whitman. In se zmotil. Seveda ni šlo za sovražni govor, kot je to popularno danes, pač pa za posebno vizijo Amerike kot dežele pesnikov brez inštitucionalne hipokrizije, ki žal še vedno obvladuje svet. Nekolikanj hipijevska vizija, ki pa bi bržčas obrodila precej več sadu kot to, kar imamo dandanes, pa sploh ni važno, če gre za ZDA, Francijo, VB ali Slovenijo. In ravno v tem času, ko se lomijo sistemi vrednot in ko se človek ocenjuje po tem, ali je grdi antivakser in teoretik zaote ali pa pridna ovčica, ki kima in se uklanja svetovnemu redu (vmesnega pola, namreč zdrave skepse, seveda ni več, ker je pravzaprav najbolj nevarna), je pred nami Kondorjeva izdaja Pesmi o sebi, bržčas najvidnejše pesnitve iz Travnih bilk, zbirke, ki je ob izidu naletela na ogorčenje, dandanes pa gledamo nanjo kot na umetnino, a s tem, da pravzaprav ne vemo čisto natančno, kam bi z njo. In kam bi z Whitmanom, pesnikom, ki takisto po takratnih družbenih vzorcih ni bil ne tič ne miš, kar ga je tudi drago stalo. Poezija pa je ostala; nad njo se vsi navdušujejo, kot našega Prešerna pa Whitmana malokdo dejansko bere, namreč tako, da bi se tudi v zgodovini kaj poznalo.

Prevod v Kondorju je oskrbel Miha Avanzo; Whitmanova poezija se tako v Kondorju pojavi v svojem najpomembnejšem ekscerptu in nas napoti tudi k branju Bilk, ki so doslej izhajale v tej zbirki. In ko beremo Pesem o sebi in v njej prepoznavamo nastavke širokega polja sodobnih poetik, od čisto besednih do besedno-glasbenih. Whitman v družbi dandanes odmeva bolj kot katerikoli drug njegov sočasnik, pa se tega sploh ne zavedamo. Njegovo “električno telo” ostaja temelj eksperimenta, ki se je v glasbi zgodil sredi 60. let in dokazal, da rock ni samo glasba za najstnike, obenem pa je meje jezika premaknil tako visoko, da se je leta 2014 ob razglasitvi Nobelove nahrade za književnost svet popolnoma razdelil. Pričujoča Pesem o sebi je, če jo prav beremo, dejansko res biblija, kot si je Whitman Travne bilke zamislil že na začetku: biblija sodobnega človeka, njegova geneza in utopični vademekum. “Sebe slavim in pojem o sebi,” zapiše Whitman na začetku. Ljudje bi se morali tega večkrat držati. A bolj ko se jim podirajo pravice, bolj menijo, da je treba poslušati, ne stopati naprej (“poslušal boš vse in vsakogar in to izcedil iz sebe …”). Morda je čas, da povabimo dušo v goste. “Verjamem, da ena sama travna bilka ni nič manj pomembna / kot pot, ki jo v eni noči prepotujejo zvezde …”