Ko sem leta 1994 napisal pesem Bangladeš, sem v njej izpustil vsa pomembna poglavja, o posebnosti teh stanovanjskih blokov na Lavi v Celju.

Živim nekaj ulic južno v stanovanjski hiši. Vendar je Bangladeš del mojega življenja skoraj v enaki meri kot tistih, ki tam živijo. Daleč najzanimivejši prebivalec je bil Plevnik.

Plevnik je še danes skrivnost.

»Hu, lej Plevnika!« se je širilo med mojimi sošolci, ki so stanovali v Bangladešu vedno, ko smo šli iz šole.

»Hu, bejžmo!«

Po cesti je šel starejši človek, oblečen v črn plašč, klobuk in temna očala.

»Hu, bejžmo!« so se drli sošolci.

»Veš,« mi je pripovedoval oče nekega sošolca, »videl sem, kako je s kamni obmetaval otroke! In ne samo otroke!«

Plevnikovo okno je bilo pravi bav-bav Bangladeša. Pravzaprav njegov balkon. Okna so bila zastrta s kartonom.

»Tip je verjetno samotar in čudak!« je rekla moja mama.

»Nekoč je ubil človeka!« je vršalo med bloki.

»Hu, bejžmo!« je brbotalo med mojimi sošolci.

O Plevniku sem si tako ustvaril svoje mnenje. Pravzaprav sem sestavil cel življenjepis. Po svoje, seveda.

Se oproščam …

Sestavila sva ga z bratrancem.

»Napiši, da je pobil celo vas, pa zbežal v mesto pred policijo!«

»To, to!« sem mrmral in pisal.

Potem sva nekje na sredini sklenila, da ga bova naredila za manj konvencionalno barabo. Tip je bil vendar legenda.

»Lahko vprašaš sošolce, koliko natančno jih je ubil?« je spraševal bratranec.

»Sošolcev?« sem zinil.

»Ne, idiot! Na splošno. Žrtve! To potrebujeva!«

Izdelala sva detektivski izkaznici in odprla Primer Plevnik.

Najpomembneje je bilo opazovati njegove premike.

»Vsak dan, ko boš šel iz šole,« je šepetal bratranec, »pojdi mimo Bangladeša in opazuj. Opazuj. S seboj imej pištolo!«

Res sem nekajkrat nesel s seboj malo leseno pištolico, ki mi jo je izrezbaril oče malo manj kot leto dni pred smrtjo v najhujši vročini sredi julija 1982.

»To je tvoja prva pištola!« je dejal. »Ne ubij preveč ljudi!«

Ta nauk me še vedno spremlja.

Zadnja leta, ko sem se začel že žreti zaradi službenih let, sem se večkrat spomnil na ta nauk in pomislil: če pobijem določeno število ljudi, ne preveč, ampak kljub vsemu nekaj in dobim 30 let, pa pridem iz zapora star 57 let, bi mi vmes tekla leta in bi potem šel recimo še za 10 let delat in v penzijo?

Zdi se, da tisti dan, ko sem to razglabljal, nisem popil običajne merice čaja za živce.

Plevnikov balkon je bil vedno enako mrtev. Kot vsi tisti, ki naj bi jih bil pobil.

Neko popoldne leta 1985 sva se s teto peljala iz mesta. Z avtobusom od verouka, to je bil najin moto.

Sedela sva nekje v sredini, kot ponavadi.

»Teta,« sem jo nežno sunil v plašč, »Plevnik! Plevnik!«

Teta je poznala zgodbo.

»Kje?«

»Na prvem sedežu!«

Teta je previdno pogledala.

»To je ta zlogasni Plevnik?«

»Ššš, tiho bodi, ubil naju bo!« sem šepnil, ves trd od groze.

»Ah, daj no, daj!« je teta zamahnila z roko. »Čisto prijazen gospod s temnimi očali. Zdi se mi znan. Da mu nisem kdaj kaj šivala…«

Pomislila je.

»Čisto mogoče!«

Dodala je:

»Seveda sem mu. To je vendar čisto prijeten človek! Morda malce čudaka …«

»Nož!« sem šepnil. »V torbi ima nož!«

Zloglasna Plevnikova torba. Sošolci so bili polni zgodb o tem, kako nosi v njej nož in sekiro.

»Veš,« mi je razlagal oče taistega sošolca, »nekoč sem videl ta nož. Enemu gospodu s šestke je grozil z njim!«

Doma sem spraševal mamo:

»V katerih primerih lahko legalno groziš človeku z nožem?«

Bratranec je izpeljal strahoten zaključek:

»Če je nož okrvavljen, ga imava! To moraš ugotoviti!«

»Kako naj si ogledam njegov nož?« sem spraševal v strahu.

»Sprovocirati ga je treba!« je razlagal Strašni D. »Potem bo potegnil nož, ti ga fotografiraš in zbežiš!«

To mi še danes ni uspelo.

Primera Plevnik nisva z bratrancem nikoli zaključila. In jaz moža nisem nikoli več videl.

Nad Bangladešem pa še vedno visi njegovo prekletstvo.

Pred leti sem slišal, da je umrl. Vendar nisem verjel. Plevnik ne umre.

Njegov balkon je še vedno isti. Vendar kartona ni več.

Še vedno pa me, ko grem pod njim, kar se zgodi tu pa tam, kar malce zbode pri srcu. Z okna me pogledajo tista temna očala in v rokah se zablešči nož.

Plevnik je ostal legenda.

Elvis, Beatli, Plevnik …

Legende.

Zadnjič sem pospravljal stare mape in našel detektivski izkaznici.

V omaro v garažo sem šel poiskat pištolo. Za nekaj sekund sem jo podržal v roki in z nasmeškom zamrmral:

»Plevnik, pridi, se bova igrala!«