Piše: Matej Krajnc

Exile/BMG, 2021

Van Morrison je pravkar izdal splošnodružbeno gledano bržčas svoj najpomembnejši album, na katerem duhovito in pikro naslavlja dandanašnji “novi svetovni red”. S pesmimi, ki jih je že lani postopoma pošiljal v javnost, si je med drugim nakopal bes severnoirskega ministra za zdravje, kar je verjetno najboljši znak, da dela prav. Gospod ga je v duhu novodobne retorike oklical za nevarnega in izrazil upanje, da ga ne bo nihče vzel resno. A dragi moji, Vana Morrisona je treba vzeti še kako resno! Medtem ko se Willie Nelson, Dolly Parton, Stevie Nicks in drugi, sicer liberalni umetniki/ce, ponosno servilno nastavljajo kameram v cepilnih taborih, Van reče bobu bob: ko znanost dobijo v roke kompromitirani ljudje, postane psevdoznanost, ki ji ne velja več slepo zaupati, ampak je treba začeti tuhtati o alternativah!

Prav zabava me že (s priokusom sicer), ko mediji vsakega, ki za kanček podvomi o novem ustaljenem redu sveta, nepotrebnih lockdownih in političnih miškulancah, ki se dogajajo zaradi virusa, distribuiranega preko netopirja (čeprav zdaj vemo, da je bil izdelan v laboratoriju, namerno, da bi se preračunljivo pridružil svojim koronabratom, ki so z nami vsak dan že od pamtiveka, pa se zato nihče ne zapira), okličejo bodisi za teoretika zarote bodisi za proticepilca, kar je zdaj sploh popularno. Takojšnja diskvalifikacija namesto argumenta, saj vedo, da njihovi argumenti ne zdržijo. Ljudje torej ne smemo več dvomiti, obstaja lahko torej zgolj še svetovno enoumje, ki ga vodi politika s svojim Sančom Pansem, psevdoznanostjo, ki z represivnimi prijemi ustrahuje in obvladuje primarne človeške reflekse. Ljudje so pripravljeni v telo spustiti karkoli, da bi lahko za 14 dni šli v tujino na dopust. Pripravljeni so storiti karkoli, celo javno drezanje v nos je sprejemljivo, če gre “za višje cilje”. Van Morrison naslovi vsa ta nova razmerja, začenši z lockdowni in družbenimi omrežji, ki so se v zadnjem letu razbohotila do novih razsežnosti, raven dialoga je ušla pod zadnje predstavljivo dno, bodisi “njihov” si ali “naš”, in če ne boš ubogal, boš kaznovan. Ljudje vse to sprejemajo, vsaj večina, brez kančka pomisleka, ker jih je strah. Kaj bo, če ne bom smel v trgovino? Kje bom dopustoval? Kaj če bom umrl? Torej, takole je s tem: nekoč bomo umrli vsi, na kak način, to ni v naših rokah, lahko pa se seveda odločimo, ali bomo umrli svobodni ali zdesetkani. Van Morrison se v novih pesmih, kot so Where Have All The Rebels Gone, Psychoanalysts’ Ball, No Good Deed Goes Unpunished in Stop Bitching, Do Something, sprašuje o najrazličnejših oblikah novodobnega enoumja. Podpre jih z nekaterimi še bolj neposrednimi pesmimi: Why Are You On Facebook ali They Own The Media, denimo. Apologij ne ponuja, ugotavlja, da je situacija ušla spod nadzora in da je treba ukrepati. Medtem po Evropi in po svetu, čeprav je temu sprva nasprotovala sama organizacija WHO, sicer ena od vodij vojne, v kateri smo se znašli (če še niste ugotovili, da gre pravzaprav za novodobno vojno), uvajajo cepilne potne liste in dokazila, brez katerih denimo ne moreš v lokal, ako se nisi poslušno dal zbosti v ramo. Prostovoljno, kakršno naj bi cepljenje bilo, torej na ta način takoj zaide v paradoks, v kršitve pravic in dostojanstva, izgubi tisto “prostovoljno”, ker gre za enostavni poseg: če boš poslušal, boš nagrajen, če ne boš, boš kaznovan. Novi svetovni red tako ustvarja elitno večino in izobčensko manjšino, ki bo naslednja kolateralna škoda v procesu pandemičnih poskusov obvladati svet. A izobčenska manjšina ni tiho in tudi ne bo. Bitka je za elito morda dobljena, vojna pa še ne. V teh miselnih sferah se giblje tudi nova glasba Vana Morrisona, morda zanj nekolikanj nenavadna, neposredno protestna, a zavita v izvrstno glasbeno obleko klasičnega ritmainbluesa ter soula, kjer se Morrison počuti najbolj doma. Njegovo petje je ves čas brezhibno, z glasom tu pa tam izdaja jezo, najboljši pa je, ko je sarkastično piker, kot denimo v naslovni pesmi ali v že omenjeni Psychoanalysts’ Ball.

Kar zadeva liriko, se Morrison giblje med guthriejevsko-seegerjevskim izročilom protesta in svojim trademarkovskim liričnim zamahom s ščepcem filozofije in mistike. A vendarle gre za njegove najbolj neposredne pesmi po dolgem času. Tu ni subtilnosti in kozmičnega diapazona Astral Weeks, saj ni čas za to: gre za statement, za prepričanje, za katerega je Morrison že plačal ceno. V tem prepričanju ga lahko samo podpremo. Najnovejši snemalni projekt Vana Morrisona tako postaja (in ostaja) pomemben dokument časa, represij in kršenja osnovnih pravic “v imenu zdravja”. In zdravje je širok pojem, bele halje, zelo širok!