Piše: Manca Marinčič

DZS, 1999, Zbirka Drzni znanilci sprememb

Čeprav so dramska besedila v prvi vrsti namenjena uprizoritvi, je lahko branje takega besedila drugačna, a vsekakor odlična izkušnja. Med branjem si lahko v svoji glavi ustvarimo idealen domišljijski oder, ki ga po želji tudi opremimo, nanj postavimo svoje najljubše igralce, opravimo delo kostumografa, tonskega mojstra, za konec pa predstavo po lastni volji zrežiramo. Kdo bi se nad tem pritoževal? Tudi napeta drama Vladimir Matjaža Zupančiča je vsekakor vredna tihega ali glasnega branja in napete gledališke predstave, narejene specifično po naših željah.    

Če nam gre nekdo po domače povedano na živce, se mu na vsak način skušamo izogniti. Ko je to nekdo, ki nam v trgovini diha za vrat v vrsti za blagajno, čeprav smo mu že dvakrat namenili strupen pogled, pač počakamo, da končamo z nakupom in upamo, da ga ne bomo nikoli več srečali, ko pa je to nekdo, ki z nami živi, so zadeve bolj zapletene.

Izbira cimra je vsekakor težaven postopek, ki zahteva določeno mero preudarnosti predvsem pa veliko mero sreče. Na žalost za ta postopek ne poznamo univerzalnega pravila, ki bi nam zagotovil uspešno izbiro. Človeški odnosi so enostavno preveč zapleteni. S podobno težavo se ukvarjajo dramski liki, sostanovalci in prijatelji Aleš in Maša, ki sta tudi par, ter Miki, v drami Vladimir Matjaža Zupančiča.  

Ko se znajdejo v finančni stiski, se odločijo, da bodo v prazno sobo njihovega stanovanja naselili novega cimra, ki bo s plačevanjem najemnine olajšal ekonomsko situacijo dveh študentov (Maše in Mikija) in enega občasno zaposlenega (Aleša). Miki je najbolj zadržan v zvezi z novim cimrom. Že ko mu Aleš pove, da mu je ime Vladimir, se Miki z novim sostanovalcem ne strinja, ko ga spozna pa gredo zadeve samo še na slabše.

Vladimir je starejši gospod, ki išče stanovanje in si želi bivati z njimi. Aleš in Maša sta s prvim vtisom zadovoljna, zato prepričata tudi Mikija, da Vladimirja nastanijo v svojem stanovanju. Od začetka je Maša še navdušena nad njegovo ustrežljivostjo, Mikiju pa gre njegova prisotnost takoj na živce: »Ampak jaz hočem, da so stvari razmetane, razumeš? Zakaj me posiljuje s tem redom?«.

Aleš je z novim sostanovalcem zadovoljen. Vedno bolj mu zaupa in v njem celo išče očetovsko figuro, ki je v življenju ni nikoli zares imel. Ko mu Vladimir pomaga še pri dolgovih, ki so se mu nabrali pri nevarnem tipu v Ljubljani, se njun odnos dodatno poglobi, njihovo preživetje pa postane s tem posojilom še bolj odvisno od Vladimirjevega bivanja v njihovem stanovanju.

Odnosi se zaradi novega cimra hitro ostrijo. Pride do prepirov in eden izmed sostanovalcev se po hudem sporu odseli. Dogajanje se še stopnjuje in pripelje do nepričakovanih zapletov. Konec drame se bere hitro kot dobra kriminalka. Ugotovimo, kako pomembno je, da so odnosi med sostanovalci kvalitetni, in kako lahko nekdo tretji, ki si na vsak način želi, da bi v stanovanju Vladal mir, hitro poruši ustaljene tirnice. Težko je živeti z nekom, ki ti gre na živce, sploh, če se ga ne moreš rešiti, tako hitro kot nadležnega gospoda v trgovini. Sostanovalci Aleš, Maša in Miki so se reševanja nastale situacije lotili na presenetljiv in moralno sporen način. Predlagam pa, da o tem presodite sami.