Piše: Matej Krajnc

Ljevak/Croatia Records, 2020

Knjiga o Gabi ni biografija. Gre za monografijo, ki jo spremlja tudi dvodelna kompilacija na dvanajstih zgoščenkah, integralno delo torej, ki povzema dosedanjo kariero Gabi Novak in jo predstavlja tudi mlajšim generacijam, tistim, ki se ne spominjajo začetkov jazza in popa v bivši skupni državi. Gabi Novak je bila ena pomembnejših akterk te scene. Mediji so, ko se je poročila s pesnikom in velikanom šansona Arsenom Dedićem, iz njune zveze ustvarili medijsko romanco, in dejstvo je, da je Arsen poskrbel za precej besedil (in tudi glasbe) za pesmi, ki jih je pela. A kariera Gabi Novak je obstajala že mnogo prej. V zadnjih letih se je vračala k svoji prvi ljubezni, jazzu, in s tega vidika jo lahko po svoje primerjamo z Majdo Sepe, kolegico in sočasnico, ki je po manekenski karieri prav tako začela z jazzom in jazzovskimi popevkami, pela še marsikaj drugega, in v drugi polovici kariere postavila mejnike sodobnega slovenskega šansona. Gabi je leto dni starejša od Majde in v karieri sta imeli mnoga stičišča. Kot je imela Majda Sepe v repertoarju številne pesmi uglednih pesnikov – Strniše in Ježka, denimo, je Gabi Novak pela pisano paleto šansonov Arsena Dedića, ponesla številne aranžmaje in melodije Stipice Kalogjere na festivalske in druge odre in, če sodimo po Diskobiografiji, ki komplementira knjigo, ustvarila zavidanja vreden interpretatorski opus.

Knjiga Siniše Škarice, dolgoletnega urednika pri Jugotonu/croatia Records in Orfeju, ima izrazit monografski značaj – v njej je govora o glasbi, secira in razlaga številne male in velike plošče, festivalske in druge posnetke, kar je najpomembneje za “lik i djelo” Gabi Novak – v knjigi ne boste našli tračev, tabloidskih zgodbic, rumene vsebine. V življenju Gabi Novak ni bilo velikih škandalov in osupljivih preobratov, glede na medijsko zelo opazen zakon z Arsenom ji je zasebnost uspelo obdržati v spodobnih mejah. Ko Škarica podnaslovi knjigo “soundtrack naših življenj”, s tem ne zgreši – tudi za mojo generacijo, ki je odraščala v sedemdesetih in osemdesetih, je bila Gabi Novak pojem pevke, uglajene in dostojanstvene, ki zapoje, ko ima kaj zapeti in to počne na način, ki se precej razlikuje od dandanašnjih medijsko razvpitih plehkih instantnih demonstracij slabega posluha in okusa nasploh. Bila je ena pionirk jazzovskega petja pri nas, tudi v obdobju, ko je k nam prišel rokenrol in pozneje beat, se je z novimi tokovi srečevala na zelo dostojanstven in umetniško dodelan način. To vam postane jasno, že če slišite njeno izvedbo popevke Briana Hylanda Ginny Comes Lately – Jenny te voli.

Med poslušalstvom so bile zelo priljubljeni dueti z Arsenom, ki so njeno podobo za vedno zakoličili na Parnasu jugoslovanskega šansona, med drugim so zabeleženi na ploščah Gabi i Arsen in Hrabri ljudi, a zmotno bi bilo pomisliti, da so to bili umetniški vrhunci njene kariere. Čeprav je bila bolj “song” kot “album artist”, je pozneje posnela nekaj zanimivih in esencialnih zadev s sinom Matijo (Pjesma je moj život, 2002), dovolj, da je tudi med mlajšimi poslušalci utrdila sloves ene najvidnejših pevk jazza z naših prostorov. Za tiste pa, ki imate radi popevke, so tu Piccola, Butterfly in še kaj, kar je takrat v različnih izvedbah odmevalo po svetu. Pri nas je bila zelo vplivna italijanska kanconska scena, udeležbe na festivalih, od Splita do Kajkavske popevke, pa so bile nekoč nujno potrebne za preživetje in splošno prepoznavnost. Siniša Škarica v knjigi ne pozabi na nobeno tovrstno prelomnico, ki se je zapisala tudi v diskografski “blog” Gabijine kariere.

Knjiga o Gabi je torej knjiga o glasbi, In če je glasba življenje, kar za Gabi Novak nedvomno drži, je vsaka dodatna beseda odveč. In če povzamemo bistvo knjige s platnic: “Škarica poznavalsko piše o številnih glasbenih in kulturnih obdobjih in epohah, predstavlja precej novoodkritih ali pozabljenih glasbenih dejstev, slabo znanih ali povsem neznanih podrobnosti, akterjev in pesmi, s tem pa pomembno dopolnjuje naše poznavanje kulturne zgodovine Hrvaške in Jugoslavije.”