Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2021

Poezija intime in dostojanstva – tako bi lahko učinkovito opisali pesmi, ki nas čakajo med platnicami Zastalega časa. Na intimno opozarja že sam naslov, vendar je prav tako pomembno povedati, da družbeni komentar v pričujočih pesmih ni nič manjši faktor; Saša Pavček je namreč aktivna opazovalka in komentatorka dogodkov v družbi, sploh v sedanjem času, ki dejansko zastaja, ki je prevrednoten in razvrednoten in kot tak po eni plati sam od sebe sproži komentar, po drugi pa se moramo zaradi lastnega počutja pred njim tudi zavarovati, ne z begom, pač pa z umikom vase, v spomin, v dostojanstvo, ki ga dandanes vse prehitro žrejo hashtagi. A Saša Pavček komentira po svoje, tiho in minimalistično. Kar ima seveda veliko opraviti s stoično držo umetnika/ce.

V petih razdelkih zbirke se sprehodimo od zastalega časa preko luči breztežne, žalostink za mamo in korzeta besed do gest in katarz. Naslove razdelkov zanalašč zapišemo z malo začetnico, ker jih lahko dojemamo tudi kot pojme, naslavljanja ali nagovore. To zadnje zlasti velja v Žalostinkah za mamo, kjer že na začetku pove: “Mama je dom. / S posušenimi prsti ravna šibje gnezda / in čaka, čaka …” Vse ostalo izhaja iz tega, tudi zavedanje materine ponosne partizanske preteklosti, kjer zbirka zadobi tudi bolj angažiran ton, kar je nadvse pomemben faktor v dandanašnjih časih zanikovanja zgodovinskih dejstev: “Ne bom ti prižigala sveče, / pod zemljo gori tvoj plamen, / še žari vera, da si storila, / kar je reklo srce.” (Mami partizanki). Pa vendar je tudi ta angažirana beseda zasajena v intimi, ki je izražena tiho, a neposredno, s silnim spoštovanjem in pieteto: “Bila sem samo gostja v tvojem življenju, mama …” Medtem ko uvodni razdelek Zastali čas združuje zavedanje posameznih trenutkov intimnega ali tudi splošnega vsakdana s samospoznavno konotacijo, temelječo na ljubezni, ki je brezčasna, “ko oko trepne in bliskne nič”, je Luč breztežna že takoj na začetku definirana z minevanjem: “Umrli so moji dragi …” in nato pesnica našteva, kdo vse je odšel, ne zato, da bi svetu predočevala svoje izgube, pač pa da se vedno znova zave: “Čas pa mineva in mineva …”, zato je sreča “biti val …”, saj lahko zgladiš “pesek / v ravno črto / srčnega utripa …”, val lahko “poravna dolgo pot iz srede sebe …”, kar je bržčas osnovna premisa zbirke in zastalega časa v njej. Prav zato je razdelek Korzet besed nujno redkobeseden, s kratkimi pesmimi in nekakšnimi “definicijami” v verzih, haikuji, ki povezujejo zavedanje intimnega, minljivega in angažiranega, da se zbirka lahko zaključi s posvetili poklicu in ljudem iz njega, z gestami in katarzami za tiste, ki so bili sodelavci/ke, a tudi prijatelji/ce, srečevalci in srečevalke; s tistimi, ki jih ni več, je treba iti naprej v spominu (Dule, Jernej, Iva), tisti/e pa, ki so še med nami (Ivanka), še vedno ustvarjajo pesničin poklicni in intimni svet, ki občasno dobi prizvok kolektivnega, čeprav gre seveda za zelo osebne opise srečevanj. Morda zato, ker te ljudi tudi bralec pozna bodisi z odrov bodisi z zaslonov ali pa, nekateri, tudi osebno.

Ko knjigo zapremo, nas zadaj na platnicah pričaka droben korzet: “Stiskam se / v korzet besed, / srce mi pobegne / v pesem.” Slišali smo jo tudi v živo. Tudi sami bežimo vanjo.