Piše: Matej Krajnc

Mariborska literarna družba, 2020

“Jaz moram biti sama. / Takrat me obdajajo reke ljudi …” Programska verza, ki nekako utemeljujeta pesmi Andree Birmanac; pred nami je njen prvenec, ki se razteza, kot pove naslov, v bežnosti, ki je hitro minljiva hipnost sedanjosti. Birmanac je pesnica trenutkov, kar opazimo že v uvodni pesmi Chopin, ko “dragulji iz ledu / kapljajo / skozi žarke / popoldanskega sonca. (…) Ni mi mar, / če sanjam …” Poezija hipov je izčiščena do potankosti, giblje se od ontologije (Nisem vedela) do utrinkov iz narave in (urbane) vsakdanjosti (Morska, Na čaju, Oči dreves, Regrat, Utrinek iz jedilnega vagona). S pesnico potujemo v kratkih prostih verzih, ki delujejo meditativno, kar je še eden od učinkov bežnosti: v njej se lahko zasanjaš, ne da bi čas zares stekel mimo. In samost/samota je ključen del teh hipnih srečevanj: “Samota stke vezi / med samimi / in zbira / dobre duhove …” A dvojina v tej samosti ni popolnoma izključena, nakazana je v Eno(stavnosti), čeprav ta spet stavi na eno; dvojina je torej bolj občutek dvojine, ko je človek sam s seboj, z vsakdanom in naravo in v svoji samosti vendarle ni popolnoma sam.

Pesmi so urejene po abecednem vrstnem redu, kar bi se lahko zazdelo nekolikanj pozitivistično, če ne bi ves čas spremljali notranjega toka te poezije. Bralec se verzov komajda dotika, skoz njih nekako zaplapola, kar pa še ne pomeni, da jih ne poosebi in da o njih ne razmišlja. Še več, postanek ob posameznih verzih je nujen, treba je “široko razpreti prste”, kot pove pesem Lekcija, treba je znati sprejeti tako sanje kot budnost, tako noč kot jutro, kar se najbolj pokaže v zaključnem dvojčku Zaspanka/Zgodaj. S to slednjo ugotovimo, da kljub občutju meditativnosti in samo(tno)sti ne gre za kakšno zasanjano poezijo ali depresivno beleženje mimobežništva, pač pa za vitalistično soočanje z življenjem, ki potrebuje svoj mir in prostor za individualizem. “Prva pesem ptic / in noč / gre v pozabo.” In seveda: “obstaja ena pot, / oblikovana v dve, / ti dve v nešteto, // in vse vodijo // nazaj …”