Srebrna krila: The Platinum Collection

Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2007

Srebrna krila so kot eden dveh najvidnejših pop bendov z našega bivšega skupnega prostora svoja najboljša dela ustvarili v obdobju dveh let, 1979 in 1980, tik pred izbruhom novega vala. Potem so se povsem skomercializirali in v luči tedanjega trga kljub nekaterim uspešnicam postali precej manj relevantni kot denimo sočasniki Novi fosili. Ko je leta 1986 bend zapustil basist, pevec in maskota Vlado Kalember, so z novo postavo in pevko Lidijo Asanović naposled nastopili na Evroviziji in odnesli zelo spoštljivo šesto mesto. Medtem ko je “tekmece” Fosile avtorsko oskrboval Rajko Dujmič, so bila Krila zvečine Novkovićeva, a po Kalemberjevem odhodu se je tudi to spremenilo in evrovizijskega Mangupa je podpisal Dujmić. Vmes so, na ploščah Uspomene (1984) in 30 u hladu (1986) nekaj pisali tudi sami, na tej zadnji plošči pa tudi že Dujmić. Zanimiva razmerja torej, ki marsikaj povejo tudi o glasbi, ki je nastajala. Nekako na splošno je obveljalo, da so bila Krila bend za najstnice, prva uspešnica Ana je bila leta 1978 srcedrapateljna balada, ki jih je nemudoma uvrstila na vrh pop scene. A ko so leta 1980 izdali drugi album Ja sam samo jedan od mnogih sa gitarom, je kazalo, da bodo Krila zanimiv pop šansonski bend. Gre vsekakor za njihovo najbolj kakovostno ploščo in nastavke, ki bi jih lahko popeljali naprej v bolj spoštljivo pop prihodnost, morda bi si pridobili celo spoštovanje alternative. Med nekaterimi boljšimi Novkovićevimi pesmimi se je znašel tudi prispevek Đorđa Balaševića, ki je takrat na sceni kotiral visoko kot avtor in frontman zasedbe Rani mraz, eno svojih najboljših pesmi pa je prispeval Arsen Dedić. Specifičen Kalemberjev glas se je v šansonskem okolju izkazal za neverjetno izraznega, kar se je pokazalo še nekajkrat tudi pozneje, a že leta 1981 so prednost, ki so jo pridobili z omenjeno ploščo, zapravili na albumu Ša la la, na katerem jih nismo mogli več jemati resno. Že, na plošči sta se znašli balada Silvi in Brigadirska pjesma (zanimivo, da ju na pričujoči kompilaciji ni), vendar pa tudi nekatere njihove najbolj spregledljive pesmi do takrat, denimo Šalio se ja in Manuela ča ča ča (obe sta na kompilaciji). Pesem Romeo in Julija, ki je leta 1982 izšla na istoimenski kompilaciji singlov, jim ni prislužila Evrovizije, čeprav je bila precej boljša od prispevka zasedbe Aska. Studijski album Zadnja plošča je tega leta prinesel nekaj uspešnic, denimo Liljana, čuvaj se, Sezame, otvori se in novo izvedbo Novkovićeve Doline našeg djetinjstva (v novi obleki sna) iz obdobja Pro arte, a plošča je bila daleč od koherence prvenca ali Ja sam samo jedan, bolj je sledila svoji predhodnici iz 1981, tako pa je bilo tudi leta 1983 na plošči Djevuška, kjer sta nekaj obetali zgolj naslovna pesem in še ena balada Plavi snjegovi, uspešnice pa so bile zvečine bolj spregledljivi prispevki Pošalji mi jastuk na kome sanjaš, Marinela, hvala ti in Di-a-de. O albumu za otroke, ki je izšel v obdobju 1982-83, ni vredno izgubljati besed. Leta 1984 je Kalember z Izoldo Barudžija kot solist meril na Evrovizijo, zastopal Jugoslavijo, a mu ni uspelo doseči visoke uvrstitve, kar je bilo po četrtem mestu z Danielovo Džuli leto poprej precejšnje razočaranje. Konec leta 1984 so se Krila pojavila z novo ploščo Uspomene, ki so ji priložili tudi koledar za leto 1985, na plošči pa je bilo spet čisto preveč zelo pogrešljivih pesmi, da bi štela. A nekaj najboljših trenutkov se je lahko kosalo z njihovimi najvidnejšimi deli, čeprav bi prišla prav kak Arsen ali Đole: Oprosti za sve, Moja dinastija, Stari moj in Čekaj me so bile pesmi, ki so štrlele iz povprečja pop spregledljivk, kot so bile Žabica, Oliva-Olivica, Diana ali Da nema ljubavi. Z izjemo Oprosti ni nobene od njih na pričujoči kompilaciji. Krila so tudi bolj kot kdajkoli prej posegala po nekaterih skorajda že preveč očitnih vzorcih: Da nema ljubavi je bila na las podobna uspešnici She’s In Love With You Suzi Quatro, v uvodu v pesem Sretno, draga so se zatekli k Stevieju Wonderju in I Just Called To Say I Love You … To so počeli že leta 1983 na Djevuški, nič manj očitno, a na Uspomenah se je kljub temu pokazalo, da bi Srebrna krila lahko bila tudi soliden avtorski bend in da je pop šanson usmeritev, ki jim najbolj leži. Čekaj me je posegala v opus Konstantina Simonova, poznali smo jo že v izvedbi Radeta Šerbedžije (1974), le da so Krila dodala nekaj pop prvin z obligatornim refrenom in si pesem tudi avtorsko prisvojila, Stari moj pa je bila pretresljiva avtorska pesem o spominu na umrlega prijatelja. Očitno je postalo, da je Kalember zelo dober in prepričljiv v pesmih, ki nosijo v sebi ruski melos, kar se je pokazalo tudi leta 1986 v pesmi Nataša, ki sta jo podpisala s Sašo Erakovićem in kar je bilo očitno že v naslovni pesmi plošče Djevuška. Šanson je Kalemberju ležal, četudi oblečen za širšo potrošnjo, in ko je leta 1986 zapustil matično zasedbo, smo nekateri pričakovali, da se mu bo docela posvetil, kar se žal ni zgodilo.

Zvok zasedbe se je skozi leta spreminjal tudi glede na zasedbo. Jedro sta ostala Kalember in kitarist Dado Jelavić, ki je leta 1982 za hipec umanjkal, a pristaši zasedbe vedo povedati, da je bila najboljša izvirna zasedba: Kalember, Jelavić, kitarist Duško Mandić in bobnar Adi Karaselimović. Slednjega je leta 1981 zamenjal Slavko Pintarić Pišta, klaviature pa je igral pokojni Mustafa Ismailovski Muc, ki je po Kalemberjevem odhodu prevzel vajeti v zasedbi do leta 2000. Mandić in Jelavić sta že v letih 1978-79 ustvarila značilni dvokitarski zvok zasedbe, ki je trajal do leta 1981, ko je zasedba v iskanju uspešnic opustila značilno aranžiranje in se prepustila zvokom osemdesetih, zlasti po 1983, ko so na plošči Djevuška njihovo zvočno pokrajino zasedli sinti in trendovski zvok bobnov. Velja pa omeniti tudi pomembni zvočni delež, ki ga je Kalember prispeval kot basist. Gre za ekonomičnega basista, ki igra tam, kjer je treba igrati, in ne polni zvočne slike z nepotrebnimi basovskimi eskapadami, kot se večkrat rado dogaja. Njegov bas je ena od osnov zgodnje zvočne slike zasedbe.

Na zadnji plošči 30 u hladu, kjer se je kot sodelavec že pojavil Rajko Dujmić, z izjemo Nataše ni bilo pesmi, ki bi bistveno spremenile tedanji status zasedbe. Naslovna uspešnica je šla na kompilacije, nekateri so ob njej omenjali tudi baladi Bosiljka in Siniša, a šlo je za zbirko bolj ali manj medlih pop pesmi, s katerimi je Kalember gladko prešel v solistično kariero; njegov prvi solistični album Vino na usnama (in večina prihodnjih) je zvenel kot nekakšen podaljšek tega takrat zaključnega poglavja, ki pa ni bilo zaključno – Muc in Pišta sta z več pevkami nadaljevala do 2000, po Mucevi smrti pa je nekaj časa vladalo zatišje, dokler se ni zasedba znova zbrala s Kalemberjem in Jelavićem. Iz tega vmesnega, Mucevega obdobja, so na pričujoči kompilaciji štiri pesmi: Mangup in še tri, med njimi manjša uspešnica Na modrom nebu iznad Zagreba. Dve plošči z Lidijo Asanović sta bili sicer zanimivi, a zabavljaške pop pesmi, kot so Slovenska, bi bolj sodile v repertoar koga drugega, sploh zato, ker bi zasedba z Lidijo Asanović, ki je premogla močan rokerski glas, ob malce večjem trudu in iskanju avtorskih presežkov lahko prerasla v dober pop rock bend. A odločili so se drugače.

Kompilacija, ki je pred nami, torej pokriva obdobje 1978-2000 z največjimi uspešnicami zasedbe in nekaterimi manj znanimi izbranimi posnetki. Na dvojni plošči kljub petdesetim pesmim na račun uspešnic umanjkajo nekatere pomembne pesmi, a naslov zbirke je The Platinum Collection, kar jasno pomeni, da bodo hiti v prvem planu. Bilo jih je precej, večjih in manjših, Krila pa so do dandanes uspela ohraniti status ene najuspešnejših jugoslovanskih pop zasedb. Po letu 2012 so tudi diskografsko spet dejavni.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.