Večer ima duh po Dickensu,
kopljem po njem, pa se nič ne zgodi.
V mikrofon sem zajavkal nekaj besed,
a še vedno premalo odločno, se zdi.
Pridne roke trgajo grozdje,
hudobne praskajo v mrak.
Rade bi izvedele, kaj je pod njim –
visok ali nizek tlak.

Zaropotal bi kot Pavle Zaropotaj,
a se sprašujem, kdo bi poslušal.
Večer diši po Dickensu,
uboga prezebla duša.
Pridne roke zasajajo drevje,
hudobne si otirajo znoj.
Ura je že brezbožna, priznam,
zamrmram: heh, zgodaj je še nocoj!

Vem: če bi hodil s kurami spat,
bi se mi vsul pesek v oči.
Tako pa lahko v miru kolovratim
po običajni vsakdanjosti.
Pridne roke grmijo s prižnice,
hudobnim je vsega žal.
Če bom nocoj še kaj naredil,
bom morda malo bolje spal.

Čakam na telefonski klic.
Tako pozno pokliče samo še kak roman.
Ponavadi obrnem nekaj strani,
ponavadi se obrnem na stran …

Večer ima duh po Dickensu.
Njegove strani prhnijo.
Rad imam stare, prhneče strani!
Rad imam nostalgijo.
Pridne roke pletejo inicialke,
hudobne roke tuhtajo imena.
Kradejo jih iz Dickensa.
Stara so, a ognjena.

Večer diši po Dickensu,
a po kom diši mojster sam?
Prepozno je, da bi ga vprašali,
daleč je že in bili smo že tam.
Pridne roke si umivajo roke,
hudobne pa grizljajo furnir
in iz rebrc na prezračevalni loputi
izpeljejo čisto spodoben večer …