Piše: Matej Krajnc

BMG, 2020

Fogerty je prvo leto svetovnega zaklepa preživel v igranju z družino; rezultat je pričujoči album, ki po naslovu evocira slavno ploščo njegovega matičnega benda Creedence Clearwater Revival. Zadnji avtorski album je Fogerty izdal 2007, potem pa še svoje najznamenitejše komade v duetih. Tokrat je spet recikliral in s svojim podmladkom posnel deset svojih uspešnic, strateško pa dodal dve priredbi: Lean On Me z repertoarja Billa Withersa in City Of New Orleans izpod peresa Stevea Goodmana. Revolucionarnih prijemov ni pričakovati, prav tako ne, da bi nove izvedbe kakorkoli pomenile kaj več glede na izvirnike. Fogerty je z leti izgubil ostrino, tako v glasu kot sicer, in nove izvedbe zvenijo nekolikanj prisiljeno, bolj kot “showcase” za deco, ki je multiinštrumentalistična kot oče, a precej bolj sissyjevska, kot je Johnny bil v njihovih letih. Tako Fogerty’s Factory v Fogertyjevi diskografiji ne pomeni kaj dosti; morda bodo komu všeč nove izvedbe, kdo ve, a za vpogled v Johnovo delo svetujemo klasike. Otroci, vi pa med lockdowni le pojte in igrajte z atom … morda ga prepričate, da naredi še kaj novega avtorskega, a lepo prosim, manj patetičnega, kot je Don’t You Wish It Was True. In, še bolj lepo prosim, brez monologov! Opomba: ni social, pač pa physical distancing. Si je tako težko zapomniti ali so glave dejansko oprane do nepovrata? Si res tudi John, nekdanji upornik z razlogom, želi “novega svetovnega reda”?