Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2021
Po Aveniji sanj (2018) smo dobili še Shrambo ljubezni; izdatno pesniško zbirko, ki znova ne skopari tudi po (foto)dokumentarni plati; ta nam odstira še nekaj več pogleda v življenje in delo Milana Petroviča. Najnovejša knjiga ima svoj obsežnejši pesniški in krajši prozni, reminiscenčni del s tremi črticami. V njih se Petrovič spominja preminulega mačka Nikija, stare mame, ki jo je klical omama, v tretji zgodbi, naslovni Shramba ljubezni 2 (ker imamo še pesem s tem naslovom), pa splete kratko ljubezensko doživetje z vprašanjem, kam je moč shraniti spomine? V shrambo ljubezni. Na koncu nas pričakata dve spremni besedi in fotodokumentarni odsek s fotografijami, članki in zapisi o življenju in delu Milana Petroviča.
Poezija in proza Milana Petroviča sta iskreni, nobenega pretvarjanja ni, vzvišenosti in distance, ki se mnogokrat pojavlja v t. i. “visoki poeziji”. Petrovič je neposreden in empatičen, zdaj otožen, zdaj pensiven, vedno pa vitalističen; četudi s kratkim pogledom nazaj vedno potuje naprej. V mnogih pesmih slišimo glasbo že v prvih verzih, programsko pa zastavi svoje pesniško občutje že v uvodu, v pesmi Sanjavost, ko razkrije tudi svojo ontološko filozofijo prevpraševanja resničnosti življenja. Naslovi odsevajo te sentimente: Nor sem nate, Ko bo padal sneg, Dobro jutro, žalost, Spomni se, Oda mladosti, Videl sem te v sanjah, Moja usoda … Ljubezensko doživetje je romantično, a ne romantizirano, prepleteno z upanjem in spomini; spomini nam pomagajo živeti, upanje pa umre zadnje.
Angažirana plat Petrovičevih pesmi zagrize v globino naše “narodne substance”. V pesmi Preveč smo majhni neposredno nagovori večen kompleks naroda in njegove iz tega kompleksa izhajajoče značajske lastnosti, ko ustvarjamo heroje in jih prav tako hitro pokopljemo: “Hvalimo junake, ki skačejo / visoko čez oblake, / a če junak enkrat prenizko skoči, / ljudstvo hitro ga namoči.” In seveda: “Ker bili smo super partizani, / bili smo super domobranci, /, bili smo super komunisti, / zdaj smo super katoličani. // Preveč smo majhni.” A v zbirki prednjačijo pesmi samospraševanja, ljubezenskega sentimenta in spominov, zmaga pa vedno upanje, ki tudi zaključi zbirko: “Včasih sem / prav slabe volje, / nič me ne / razveseli, / takrat pomislim, / morda / bo jutri bolje, / ko / novo jutro / me zbudi.” Pa samoironični humor tudi: “Potrkal sem / na / njena vrata, / mislil sem, / da bo odprla, / oglasil / se je / moški glas, / in duša moja / se je / zaprla.” (Moja duša) Iz shrambe ljubezni 1 in 2 je zdaj še veliko poti in prav zanimivo bo spremljati, katera se bo odprla v naslednjem poglavju.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.