Piše: Mario Berdič Codella

Akademska slikarka, specialistka restavratorka in konservatorka Metka Kavčič se skozi celotno ustvarjalno obdobje po eni strani posveča človeški figuri v najrazličnejših stiliziranih oblikah, predvsem v tehniki žgane gline, po drugi strani pa raziskuje možnosti simbolnega izražanja ob eksperimentiranju z različnimi, tako kiparskimi kot nekiparskimi materiali, združujoč glino, kamen, različne kovine (pločevina, baker, železo ipd.) ter neredko najdene objekte v likovno izpovedno celoto, pogosto razmeščene v prostorske instalacije. Metka Kavčič je nekje do konca prejšnjega stoletja ohranjala konkreten, figurativen likovni izraz ob izključnem raziskovanju človeškega, predvsem ženskega telesa in portretnih upodobitev. Njena najljubša materiala v okviru male plastike sta brez dvoma glina in mavec, ki pa ju pogosto patinira, saj barva zanjo tudi v plastičnem mediju pomeni enega najpomembnejših likovnih elementov. Slikarsko občutenje lahko zaznamo hkrati po načinu obdelave likovne površine s specifično strukturo, ostrimi obrisi in mehkimi, slikovito učinkujočimi prehodi. Že v svojih zgodnejših ciklih je avtorica skušala združiti vezano plastiko in slikarstvo, na primer v obliki poljubno sestavljivih reliefnih tabel, ki jih je poimenovala plastične risbe. Sledilo je obdobje poglabljanja v “čisto” kiparsko formo, ki ga predstavlja ciklus stiliziranih gmotastih ženskih aktov v značilni dinamični X kompoziciji, upodobljenih z rokami le do komolcev in nogami do kolen, poudarjajoč ženske atribute. Zdi se nam, kot bi se ženski liki sicer trpeče, vendar z vso silovitostjo osvobajali svojih spon, posredujoč heroičen vtis boja za emancipacijo. V tem okviru je nastal tudi izjemen ciklus do praga spoznavnosti abstrahiranih dvojnih likov z nazivom “razklane figure”, simbolizirajoč medčloveško odtujenost v sicer najintimnejših odnosih.

Prehod v obdobje zadnje četrtine devetdesetih let zaznamuje opustitev monokromatičnih, gmotastih in voluminozno učinkujočih figur z razvojem v podaljšane, vitke in lahkotne figurine, ob ponovnem odkritjubarve in reliefne strukture likovne površine, posredujoč plastikam izrazit vtis slikovitosti. Fin-du-sieclovsko občutene, stilizirane ženske figure so tokrat osvobojene vseh spon, kar simbolizirajo tako dinamična kompozicijska diagonala kot tudi vihrajoče draperije do tal segajočih oblačil. znotraj sicer enotnega ciklusa obstajajo med posameznimi skupinami figurin razlike bodisi v izdelavi likovne površine (napr. nizkoreliefna ornamentika, polihromacija ipd.) bodisi v kiparskem matrialu, ki je lahko običajna glina okrastih odtenkov ali črna antracitna glina, obstaja pa tudi enkratna monumentalna izvedba figurine v polihromiranem kamnu, izvedena na likovni koloniji v Sulmtalu na avstrijskem Štajerskem. Lahko bi celo dejali antagonistično, pa je njeno nagnjenje k uporabi sprva zavrženih in kasneje najdenih predmetov, ki jih rada preoblikuje v polnovredne umetnine, kot jih je prikazala na prvi pomembnejši razstavi v Razstavnem salonu Rotovž v okviru Umetnostne galerije Maribor, leta 2000, z naslovom Varno zavrženo. Tako je z nastopom novega stoletja umetnica spremenila ne le svoj likovni izraz, marveč tudi kiparske tehnike (mešani materiali: pločevina, baker, žica, kamen, opeka idr.) ter se osredotočila predvsem na instalacije, četudi je ohranjala vzporedno produkcijo male plastike (napr. klepetulje, ki navezujejo na figurine). V Pordenonski galeriji La roggia je tako februarja leta 2005 razstavljala izbor likovnih del skupaj s fotografijami mojstra Branimirja Ritonje v okviru projekta SIN SALIDA (Brez izhoda) na temo španske corride, ki je nastajal skoraj dve leti. Inovativno sodelovanje med Kavčičevo in Ritonjem poteka v dveh likovnih medijih, kot enovit kiparsko – fotografski projekt. Po eni strani gre za medsebojno dopolnjevanje kiparske instalacije in barvne fotografije, po drugi pa za specifično tehniko fotografije na kamnu, ki sta jo prvič udejanila v obliki črno belih portretov na kamnitih glavah “gledalcev” iz omenjenega cikla Sin salida. Takšno intervencijo fotografskega na kiparski medij sta izvedla še v instalacijah Z očmi oplazim tvojo dušo, Meščani in Metkino nabodalo, s kamnitimi očmi nabodenimi na nadnaravno velike aluminijske vilice, razstavljeno v Gruberjevi kiparski galeriji na prostem v Ljubljani, z neobičajno nadrealističnim učinkovanjem v klasicističnem okolju. Projekt Sin salida sta Kavčičeva in Ritonja domačemu kulturnemu občinstvu v celoviti obliki predstavila pred tem že v Galeriji Tržič in Miheličevi galeriji na Ptuju, v Italiji pa sta razstavni koncept zastavila nekoliko drugače, upoštevaje specifiko prostora.

Metka Kavčič, Novo Celje, strop, varjena pločevina, 2015

Pordenonsko instalacijo sta namreč postavila inverzivno z ozirom na stvarno dogajanje v bikoborski areni, saj se tako živi opazovalci kot tudi simbolično-figuralne skulpture znajdejo v samem središču dogajanja in si ogledujejo “fotografsko” corrido na obodu razstavnega prostora. Centralno nameščena krvavordeča lesena stena v funkciji katafalka (ograje v areni), opremljena z množico originalnih bikovskih rogov, zaokroža prostor vrhunskega dogodka bikoborbe, zadnjega sunka z mečem v bikov tilnik. Umetnica je med svojim enomesečnim študijskim bivanjem v Franciji, pomladi leta 2004, vsak dan sproti ustvarjala intimne likovne zapise miniaturnega formata v različnih tehnikah na papirju in jih povezala v celovito kompozicijo Dnevnika na pariški način. Risbe, slike in fotografije značilnih pariških vedut ter kolaži iz poljubnih najdenih predmetov, vstopnic za koncerte in muzeje, vozovnic za metro, raznih oglasov, vzorcev tekstila, kamnov, spominkov ipd. predstavljajo večpomenski mozaik umetničinih vtisov z nadrealističnim nadihom. Dnevniški cikel, ki ga je vpletla v lastnoročno izvezeno čipkasto obešenko, je prvič predstavila na skupinski razstavi DLUM 2004 v Razstavnem salonu Rotovž. Okrog leta 2006 je sledilo “čipkasto” obdobje pločevinastih, varjenih perpendikularnih instalacij ali obešank, pogosto tudi v obliki cvetov, ob souporabi žičnih prepletov, sprva z izjemno minuciozno, detaljno obdelavo, kot je bilo razvidno iz samostojne predstavitve v spodnjih prostorih Umetnostne galerije Maribor z naslovom Zapredene sledi, kjer je iz kovine in žice izdelala »idrijske čipke«. Razstavo so med drugim prenesli v Makedonijo v Mestno galerijo Skopje (Muzej na grad Skopje), kasneje pa še v italijo, oboje z veliko medijske pozornosti in pozitivne strokovne kritike. Leta 2008 je Bogdan Borčič povabil Metko Kavčič k slikarsko-kiparsko-instalacijskemu dvogovoru na tematiko vrat, z realizacijo v petih kontinuiranih razstavah po vsej Sloveniji, pri čemer je Meta Gabršek Prosenc, v okviru ciklusa razstav SDLK Likovni kritiki izbirajo v Cankarjevem domu, izbrala Pletiljina vrata za samostojno predstavitev še istega leta. Najnovejši ciklus Metke Kavčič pa označujejo bronaste draperije, prtički, žensko spodnje perilo in celo čevlji, ki jih umetnica “povzdiguje” v malodane groteskne, kontra-erotično učinkujoče umetnine, kot na primer na skupinski Razstavi SDLK (Slovenskega društva likovnih kritikov) v Galeriji Velenje, na skupinski razstavi Nagrajencev DLUM v galeriji DLUM v Mariboru, vključno s prenosom v galerijo “la roggia” v Pordenonu, ali ob trojni razstavi Čobal – Kavčič – Pandur leta 2015 v dvorcu Novo Celje. Metka Kavčič se tako tematsko loteva različnih, bodisi večnih bodisi aktualnih problematik, od človeške eksistence na robu osamljenosti (figurine, klepetulje), preko satirične analize družbenih odnosov (corrida) vse do človekovega nagnjenja do mitologiziranja (bik), hkrati posegajoč v slovensko kulturno dediščino z reinterpretacijo idrijskih čipk ali pa se norčuje iz ženskih modnih dodatkov, ki jim podeljuje status “nesmrtne” umetnine v bronu. Leta 2015 je umetnica prvič izvedla javno kiparsko postavitev v okviru mariborskega projekta Zgodba o klopeh in ljudeh, v obliki klasične klopi z bronasto draperijo, postavljeno pred Sodnim stolpom na Lentu, dokazujoč izjemno fleksibilnost in prilagodljivost različnim okoliščinam in zahtevam specifičnih razstavnih konceptov, ohranjajoč kvaliteto produkcije.