Piše: Mario Berdič Codella
Svetovljanstvo likovne ustvarjalnosti Lojzeta Kalinška se kaže ne le v številnih samostojnih in kolektivnih razstavah, udejanjenih na mednarodnih likovnih scenah, marveč predvsem v izjemno raznoliki zasnovi njegovega opusa, tako tehnološki kot motivsko – tematski, povezujoč zgodovino človeštva v enovit razvojni pojav (Hommage človeštvu), pri čemer bi lahko celo dejali, da gre pri ljudeh za med seboj transcendentno povezane entitete, ki pa jih med seboj žal ločijo nepremostljive psihološke ovire z izvorom v egocentrizmu. Bolje rečeno, zaradi nesposobnosti dojemanja duhovne celovitosti človeštva, ob neprestanem psihopatskem iskanju različnosti, kot bednega izgovora za masovne masakre, človeštvo drvi k dokončnemu propadu (Zgodovina).
Brez dvoma lahko smatramo za odločilen dejavnik Kalinškovega “širokokotnega” dojemanja zgodovine njegovo vzporedno fotografsko ustvarjalnost, iz katere je tudi diplomiral in ga torej spremlja že od zgodnjih akademijskih let. Likovni opus Lojzeta Kalinška je torej po eni strani skrajno heterogen, po drugi pa ustvarja dela v manjših ali večjih ciklih v enakih tehnikah, motivih in tematikah, kjer lahko zasledimo tako stvarne kot imaginarne krajine in vedute (Dežela Kranjska, Urbana krajina), v minulem obdobju tudi samostojne ženske figure, neredko portretno zasnovane, s sakralnim (ikonskim) zlatim ozadjem, naletimo lahko celo na živalske like z bolj ali manj grotesknim pomenom (Evropa prej in potem) in seveda na raznorazne figuralne kompozicije z določeno socialno ali psihološko izpovedjo, praviloma v kombinaciji z abstraktnimi formacijami, ne nazadnje tudi z drippingom, včasih učinkujočim kot kri.
Za arhetipe novejšega obdobja bi lahko smatrali reliefne upodobitve mlajšepaleolitske Willendorfske Venere, pogosto v kombinaciji z medaljoni ali kovanci z odtisi očitno zelo “pomembnih”, četudi anonimnih osebnosti in majhnih figuralnih reliefov, kot bi šlo za kakšne frize iz grških templjev. Hkrati je treba omeniti, da so Kalinškove človeške figure praviloma karikirane, kot bi šlo za satiro o človeški neumnosti skozi vso zgodovino vseh civilizacij.
Nekoliko manj kritično simboliko medcivilizacijskega mostu pa lahko opazimo pri najnovejšem manjšem ciklu z nazivom Jaz in muza, ki po eni strani predstavlja hommage Picassu, saj gre v osnovi za njemu priljubljen figuralni motiv starejšega moškega ob mladi ženski, v tem primeru kot ležeči akt. Po drugi strani pa je Kalinšek motiv izkoristil za ikonografske preskoke med različnimi kulturami, z uporabo specifičnih simbolov, kot je na primer Pozejdonov trizob (grška antika), menora z jabolkom (judovstvo – stara zaveza), Izidini rogovi (stari Egipt) ipd. Slikovno površino je ponovno dopolnil z reliefnimi odlitki različnih figuralnih motivov, ki znova povezujejo, na videz nezdružljive, zgodovinske dogodke.
V tehnološkem pogledu so morda najbolj neobičajne umetnikove mešane tehnike, kjer uporablja negrundirana siva platna na katera lepi tanke, abstraktne nanose različnih vrst glin, ki jih lahko porisuje z raznimi motivi, neredko z ogljem, hkrati z že omenjenimi glinastimi ali mavčnimi reliefi, združujoč jih v celovito, že na daleč prepoznavno likovno tvorbo.
