Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2021, spremna beseda: Rok Glavan

Impozantna figura na naslovnici pričujočega romana, ki ni samo zgodovinski roman o Schwentnerju izpod peresa Tanje Tuma, pač pa tudi romaneskni pregled slovenske književnosti, kjer je ta izraziteje prehajala v moderne tokove ravno takrat, ko je kazalo, da bodo narodnobudniški momenti spet prevpili tisto, kar nastaja mimo njih … in kar v resnici ostane. Pa ne razumite narobe – protagonist ni bil kakorkoli “nastrojen”, kot bi rekli dandanes, ampak je pač iskal presežke … in jih našel. Marsikak se mu je ponudil tudi sam. Že dejstvo, da je v imenu literature marsikaj potrpel, če je prepoznal genialno pero, pove nekaj o njegovi osebnosti. O njegovem življenju in delu v spremni besedi piše Rok Glavan, tudi sam že dolga leta eden takih, ki ne samo, da v knjigo še vedno verjamejo, ampak to pokažejo tudi neposredno, z dejanji. Schwentner je dobro vedel, da denar ne raste na vrbah in hrastih, vedel pa je tudi, da je s talentom prav tako – ne dobiš ga zlepa in ko ga, ga je treba negovati. Da je bil prav on tisti, ki je to dvoje učinkovito povezal in iz tega naredil veliko založniško zgodbo, torej niti ni naključje.

Rok Glavan je kot opombo dodal še, da je to knjiga, ki bi jo Schwentner izdal, kar je verjetno najboljša popotnica zanjo. Tanja Tuma se je izdatno poglobila v njegovo življenje in delo in napisala roman, ki Schwentnerja približa kot človeka skozi prepričljive epizode in dialoge, denimo s Cankarjem in Henrikom Tumo. Knjiga, opremljena s fotografijami in že omenjenim spremnim aparatom, torej nikakor ne more biti zgolj domišljijsko popotovanje, a saj to tudi ni bil njen namen. Njen namen je bil na empiriji zasnovati in skozi dobro začrtane fikcijske/domišljijske poteze razviti zgodbo o velikem možu, ki bo delovala na obeh ravneh: kot dobro romaneskno branje in hkrati kot referenca, ki je nihče, ki bo razmišljal, bral ali pisal o Schwentnerju, ne bom mogel zaobiti. V tem duhu je na Slovenskih dnevih knjige v Ljubljani potekal tudi pogovor. In v tem duhu še vedno velja tista protagonistova o brodništvu. Dandanes, ko tozadevno spet plujemo z Aškerčevo ponočno potnico, so njegove besede “moj leposlovni splav je večen spomin naroda” še tembolj pomenljive. In ker je spomin naroda, kot kaže dandanes, silno kratek, je izid pričujoče knjige eden ključnih dogodkov tudi v kontekstu prve tridesetletke, v kateri smo od kratke samostojnosti prešli k novim gospodarjem. A knjiga, ki bi jo Schwentner izdal, za politikantstvo ne mara. Gre ji za umetnost. Kar je pravzaprav najpomembneje.