Vrabčji pevski zborček je vztrajal in vadil. Tako kot pred vsakim nastopom se je tudi tokrat pojavilo resno vprašanje, kaj obleči na Praznovanje pomladi.

Zaskrbljene so bile predvsem vrabčevke, ki so redno spremljale revije z modnimi prilogami prêt-à-porter. Vrabci se v razprave niso vmešavali. Tenoristi in basisti so stali v zadnji vrsti in če so si nadeli srajco in kravato, je bilo to dovolj dobro za fotografijo. Jezili so se le, ker so bili kosi v svojih črnih oblačilih in z rumenimi kljunčki vedno prefinjeno elegantni. Tako kot vrabci kosom so vrabčevke zavidale sinicam, ki so se ponašale s pisanimi rumeno-modrimi oblekami. Roko na srce, karkoli so vrabčevke oblekle, se jim ni podalo. V zalogi so imele nekaj kompletov različnih starih “uniform”, ki so izvirale iz časov njihove mladosti. Sedaj, v zrelih letih, so jih bluze stiskale čez dojke, ki so se z leti nekoliko povesile. Prav tako so krila zaradi razširjenih bokov v pasu široko zijala.

“Razpišimo referendum!” se je oglasila stara sopranistka.

“Pojma nimate, koliko dela je s tem!” se je uprla tajnica Beti, ki se je dobro spoznala na pisarniške zadeve.

Vrabci niso našli skupnega jezika, zato so sklicali občni zbor in na njem izglasovali eno samo referendumsko vprašanje: “Nastopati oblečen ali ne?”

»Referendumi so dragi in zahtevajo ogromno energije in prostega časa. A če jih državna oblast razpisuje za vsako neumnost, zakaj ne bi pobude sprožili še Vrabci?« so modrovali.

Nemudoma so pričeli iskati somišljenike in zbirati podpise za vsemi vogali. Namesto s petjem so čas zapravljali z referendumskimi protokoli.

Maestro se teh neumnosti ni udeleževal, saj je vedel, da le redne in temeljite vaje prinesejo rezultate in da lepa obleka še nikoli ni naredila dobrega pevca. Pevske vaje so odpadale druga za drugo in Maestro je imel dovolj časa za komponiranje in pisanje priredb besedil. V zavetju trdne strehe je skladal in v življenje spravljal melodije, ki so se mu v zadnjem času neprestano motale po glavi. Malo je bil zaskrbljen zaradi avtorskih pravic, ker na koncu ni več vedel, če so to res njegove izvirne melodije ali pa morda plagiati. A kakorkoli, nastala je preprosta pesmica v tričetrtinskem taktu in v D-duru. Maestro je vedel, da imajo Vrabci najraje D-dur, ki je kot nalašč za vrabčje pevske sposobnosti. Prav tako ni posegel niti po visokih niti po nizkih tonih, da ne bi pevci nergali in da se ne bi preveč naprezali. Simpatična pesmica, ki jo je zborček kljub referendumskim dejavnostim čez noč usvojil, je končno zazvenela.

Za dober glas je treba nekaj storiti,

za dober glas je treba čaj z medom piti,

za dober glas suho slivo pojesti,

za dober glas, za dober glas, za dober glas.

Vrabci so zbrali dovolj podpisov za izvedbo referenduma, vendar je njihova pobuda romala v koš. Ena sama oseba je o predlogu avtoritarno odločila. Koalicijski partnerji s pobudo sploh niso bili seznanjeni, zato so vrabci ostali sami pred zapletenim vprašanjem: »Nastopati oblečen ali ne?« (Vlasta Črčinovič Krofič: Ne padi v dimnik, 2018, str. 88 – 91)