Bil sem še najstnik, ko me je moj oče, »menedžer« številnih mladih glasbenikov, poslal igrat na silvestrsko zabavo. Poučeval je veliko učencev, zato je bilo vedno na voljo kar nekaj glasbenih skupin za različne priložnosti.

   Nekaj dni pred silvestrovim so ga poklicali, da bi nujno potrebovali ansambel za zabavo na Pobrežju (dvorana je bila v baraki ob železniškem mostu). Vsi starejši muzikanti, med njimi tudi moj oče, so že imeli dogovore za igranje. Spominjam se, kako je stal v veži s telefonom v roki – bil je črn siemens – in jim pojasnjeval, da ne pozna nikogar, ki bi lahko igral, saj so vsi njegovi muzikanti že zasedeni. Med telefonskim pogovorom je pogledoval proti meni in potem obotavljaje rekel, da bi morda lahko našel dva mlada fanta, ki bi vskočila, a nimata dovolj izkušenj, saj še nikoli nista igrala na tovrstni zabavi. Organizator je bil pripravljen sprejeti kogar koli, samo da bi imel muziko. Tako se je oče dogovoril, da bom jaz igral na bobne, Peter, ki je stanoval v naši hiši na Studencih, pa na harmoniko. S tem pa dogovor še ni bil dokončen, saj je moj bobnarski komplet, ki sem ga uporabljal pri harmonikarskem orkestru, dobil že nekdo drug in je bilo zato treba priskrbeti nove bobne. Oče si je pri železničarski godbi izposodil godbeni boben, doma smo imeli star pedal za veliki boben, na boben smo pritrdilo še činelo, mali boben, tudi od pleh muzike, sem imel kar na stolu. Veliki boben je bil kovinski, namenjen pleh muziki in ne kdove kako primeren za igranje na zabavi. Nožnega pedala nisem mogel pritrditi na veliki boben, zato sem ga nanj privezal z vrvico. Ker pa velja rek: Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi, smo se zadovoljili s tem, kar je bilo na voljo.

   Najin prvi nastop je potekal tako, da sva igrala po tri skladbe, in sicer polko, valček, polko in včasih v nasprotnem vrstnem redu ter nato deset minut odmora. Ko sva pospravila inštrumente, je bilo na vrsti plačilo. Takrat je eden od organizatorjev predlagal, da bi se morda pogovorili o višini honorarja, o zmanjšanju zneska seveda. Blagajničarka, ki bi morala denar izplačati, se je razjezila in ga okrcala, češ, ali ga ni nič sram, da bi nama rad plačal manj, ko sva jih prav midva rešila iz zagate in dobro opravila svoje delo, pa še mladoletna sva bila. Honorar je bil kar lep, blagajničarka nama je pomežiknila. Takrat se nama to še ni pogosto dogajalo – služenje denarja in mežikanje prikupnih deklet in dam, zato je to naju napravilo toliko večji vtis.

   Tako se je začelo moje igranje na različnih zabavah in trajalo je skoraj nepretrgoma do leta 1977, ko sem v ansamblih prenehal igrati, pomembno pa je bilo, da sem si pridobil bogate izkušnje in dobro razumel občutke vsakega glasbenika in glasbenice v skupinah, ki sem jim v življenju dirigiral in jih vodil po glasbeni poti.

(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)