Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba, 2021

Jurčiča poznamo kot pisca, novinarja, adaptatorja ljudskih tem, zlasti pa kot misleca, ki mu ni bilo vseeno, kako in kaj se dogaja in, če pripeljemo v ta špil še Levstika, “kakšna je ta in ta reč med nami”. O njem, tako si vsaj mislimo, vemo vse, ker smo se to učili v šoli, a ravno to mora biti vzrok, da skušamo izvedeti še več. Roman, v katerem je povzel najpomembnejše Levstikove smernice za pisanje takih reči, in potem požrl njegovo kritiko, češ da ni narejeno čisto tako, kot bi moralo biti, je med ljudmi bržčas še vedno njegovo najbolj znano delo. A kot pri Prešernu in še komu se postavlja vprašanje: ga dejansko sploh še beremo? Je Levstik pretiraval? Hell, pisalo se je leto 1866, in Deseti brat je kot roman še danes užitnejši od mnogega sodobnega romanopisja, ki ima prav tako “to in to reč med sabo”. In tu je še niz drugih referenčnih del, ki jih je napletel v ne ravno predolgem življenju.

Marjeta Zorec je v pričujočo knjižico izbrala Jurčičeve misli, kot pravi podnaslov. Lotila se je celotnega opusa, ne zgolj leposlovja, in iz nekaterih del izbrala več citatov. Pred nami je tako Jurčič – mislec, ki je v teh fragmentih prav tako referenčen kot Jurčič – pisec, kar je seveda itak eno in isto, a hej, bralec, ki ne bo šel brat denimo Doktorja Karbonariusa, dobi ne samo približen, ampak zelo dober občutek o Jurčičevem (svetovnem) nazoru, o načinu njegovega razmišljanja in obenem tudi o njegovem žlahtnem peresu.

“Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi poezijo ali lepoznansko berilo” – “… upanje živi človeka, če ga že vse drugo zapusti.” – “Česar je srce polno, usta govore.” Zlasti tale zadnja misel je še kako značilna za ta ali oni družbeni čas, tako nekoč kot danes; stvari se bistveno niso spremenile, to že vemo. Zato pa je zanimivo prebrati tole misel iz njegovih bolj angažiranih člankov: “Kdor je tako daleč prišel, da je za poslanca izvoljen, ta si domišlja, da nihče ne zna niti ne umeje več nego kvečjemu do pet šteti, kdor kadilnice ne vihti njemu in njegovim besedam na čast in hvalo.” Kako sodobna ugotovitev! In morda še bolj udarna, vsaj v današnjih časih, ko je, ko gre za “zdravje” (beri: profit), opravičljiva vsakršna represija, ne glede na ustavo: “… kako omahljiv je ves svet, lahko pozabi obljube, zataji srce in hodi za denarjem.”