Leta 1967 sem postal kapelnik pri poštni godbi Maribor in kmalu zatem je imela godba promenadni koncert na Trgu svobode v Mariboru. Čeprav nisem kdove kako plašen in tudi treme pred nastopi običajno nisem imel, se mi je takrat zgodilo, da so se mi kolena pošteno tresla. Postaviti se pred godbo in dirigirati skladbe, ki sem jih v preteklosti sicer igral kot godbenik, ni bil mačji kašelj.

Program je bil sestavljen iz potpurijev in priredb. Ker je bilo na voljo bolj malo časa za pripravo česa novega, sem pač moral dirigirati tisto, kar je godba že obvladala. Vsi godbeniki, ki poznamo tovrstne skladbe, na primer venčke, prav dobro vemo, da so sestavljeni iz številnih krajših delov in imajo prehode, ki zahtevajo dirigentovo skrbno roko. Takih izkušenj takrat še nisem imel dovolj. V godbi je bilo precej bivših vojaških godbenikov, ki bi se takoj odzvali, če bi ga kje polomil. Vse je šlo gladko in brez napak. Poslušalci so se predajali prijetni glasbi in jih moje tresoče se hlačnice sploh niso zanimale.

(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)