Piše: Matej Krajnc
Croatia Records, 2020, 2021
Gabi je bila vedno utelešenje dostojanstvene pevke, ki je svojim glasom in odrsko persono prenašala sporočilo pesmi na uglajen in čustveno prepričljiv način. Z glasom, ki se je nekoliko razlikoval od pretežno visokih tonov tedanje estrade, je bila kot ukrojena za “polnočni” jazz in šansone, ki so pripovedovali zgodbe o takšnih ali drugačnih intimnih razmerjih protagonistov. Hkrati pa je lahko pela tudi lahkotnejše popevke, ki sicer “po obračunu” niso postale ali ostale jedro njenega opusa; njena glasba je bila vedno odrasla glasba, najstniške idole pa so se šli drugi.
Ob biografiji, ki je izšla na Hrvaškem, smo dobili še dve obsežni zbirki iz njenega opusa. Pod oboje se je podpisal Siniša Škarica in delo je dobro opravil – v biografiji ne boste brali o škandalih in peripetijah, ker jih niti ni bilo. Brali boste o pesmi, o glasbi, ki je bila vedno rdeča nit Gabijinega ustvarjanja. Kaj bi bilo, če bi nadaljevala z risanjem? Kdo ve. To niti ni pomembno. Peti pa je začela na samem začetku zgodovine naše estrade; seveda, nekaj velikih imen je prišlo še pred njo, a ko se je okrog leta 1960 pojavila na sceni, se je začelo prvo ključno obdobje naše popularne glasbe, čeravno so se festivali začeli že nekoliko prej. A v šestdesetih se je začelo zares. Trajalo je tam nekje do leta 1990, nato je tudi zares razpadlo. Velik skupni trg se je razdelil na “komadiće”, a Gabi Novak je ostala, kjer je bila ves čas: v vrhu. Številna priznanja, nagrade in plošče, pri katerih ji ni bilo več treba delati estradnih kompromisov.
Za kaj pri Diskobiografiji pravzaprav gre? Za šest tematskih sklopov na dvanajstih zgoščenkah, skupaj pa je na dveh zbirkah 258 posnetkov. Filmske pesmi, jazz, festivali, pa priredbe, pesmi z malih plošč, LPjev, dueti in kajkavske popevke. Opus torej, ki je ime in glas Gabi Novak že davnaj ponesel na mnoge gramofone, v televizijske oddaje in na odre. Priljubljena in prepoznavna je bila že pred intenzivnim sodelovanjem (in pozneje skupnim življenjem) z Arsenom Dedićem, poznejša leta so ta status samo še utrdila. Njuno zgodbo so mediji radi povzemali v svojih člankih, a Gabi je osebno življenje kljub temu najraje puščala za zaprtimi vrati – želela je, da namesto rumenih vsebin spregovorijo pesmi. Zdaj je priložnost, da nam spregovorijo v novih kontekstih.
