Piše: Tanja Jerebic
Malo ljudi se je imelo priložnost srečati s stroko v smislu epidemiologije. Nezaupanje pacientov do zdravstvenega osebja se začne na primarni ravni! Naj razložim prejšnji stavek.
Prejšnji vikend sem si poškodovala roko. Na urgenci so mi jo zašili, pridelala sem 5 šivov. Naročeno mi je bilo, naj jo grem v ponedeljek previt k osebnemu zdravniku, kjer mi bodo po dveh tednih ‘pobrali šive ven’. Vsak drugi dan bi morala hoditi na previjanje.
V ponedeljek sem šla v zdravstveni dom, medicinska sestra me ni hotela sprejeti, ker bi se morala predhodno naročiti … V čakalnici ni bilo nobenega pacienta, ura je bila nekaj čez pet. In jo vprašam: “A res? Naročiti bi se morala? Kdaj pa, če sem se poškodovala v petek zvečer?” Rano so vseeno pregledali in previli, ampak sem se morala boriti, sicer bi me zavrnili. Pri drugem delu navodil iz urgence se je zataknilo. Ker sem zmočila povoj, sem ga v nedeljo zamenjala. Medicinska sestra je nesrečen pripetljaj takoj izrabila in rekla zdravnici: “Saj si zna sama previti roko, lahko pride le pobrat šive ven.” Ampak poanta ni v tem, kdo bo previl roko, temveč da mora zdravnica spremljati celjenje rane. Nisem dobila antibiotikov in zlahka bi se zagnojila!
Grozljivo je, da ob prazni čakalnici zdravnica jamra, kako nima časa, ker jo čaka cela gora kartotek, ki jih mora obdelati. V bistvu se je spustila na nivo referentke, očitno ji tako delo ustreza, raje se ukvarja s papirji kot s pacienti. Nihče me ne bo prepričal, da se ne morejo drugače oziroma bolje organizirati!
Spominjam se prizora pred petimi leti iz oddelka plastične kirurgije v mariborskem UKC-ju. Dve uri pred zaprtjem je bila čakalnica nabito polna, nisi imel kam sesti! Spraševala sem se, kako bodo sprejeli toliko ljudi. Res je, marsikdo je prišel s spremstvom, a nas je bilo vseeno ogromno. Tamkajšnji kirurg je bil precej bolj praktičen od osebne zdravnice. Po pregledu ni izpolnjeval formularjev, ampak v pol minutnem ali še krajšem govoru, ki ga je zrecitiral v diktafon, povedal vse, kar je bilo treba. Ko je zaključil, ga je izročil medicinski sestri, ki je vnesla podatke v računalnik. V času, ki bi ga porabil za administracijo, je obravnaval že naslednjega pacienta. Ista medicinska sestra se oglaša na telefon, kliče paciente, izpolnjuje formularje in pomaga zdravniku pri pregledu.
V petek sva bila na urgenci v kirurški sobi dva ponesrečenca, čakajoča na šivanje roke. Medtem ko sem čakala, da prime lokalna anastezija, je kirurg dajal injekcijo sotrpinu na sosednji mizi. Zatem je zašil mojo roko, ko je končal, se je obrnil k sosednji mizi in nadaljeval s šivanjem. Še okrog mize mu ni bilo treba, moja poškodba je bila na desni, sosedova na levi roki …
Tako rešujejo časovno stisko na urgenci in v specialističnih ambulantah, delo teče gladko kot po tekočem traku. Torej so se tam, kjer oskrbujejo težje paciente, primorani znajti, biti okretni, hitri in funkcionalni ter mimogrede opraviti z dokumentacijo. Medtem pa družinski zdravniki s svojimi medicinskimi sestrami ob praznih čakalnicah ne morejo in ne morejo spraviti niti prekletih papirjev v red …
Če boste v Mariboru želeli zamenjati osebnega zdravnika, boste v zagati. Nove paciente sprejemajo le v dislociranih enotah v Šentilju, Jakobskem dolu in Pernici. Kje se zadnji dve ambulanti nahajata, nimam pojma. Sicer vam menjava osebnega zdravnika ne bo nič koristila. Igrana nefunkcionalnost timov družinske medicine ima po mojem mnenju samo en vzgib, in sicer izsiliti privatizacijo zdravstva. Primarna raven tako meče slabo luč na celoten zdravstveni sistem. Točno na tej stopnji se vzpostavlja nezaupanje ljudi do medicinskega osebja, tu so frustracije pacientov najtežje. Zato se je nesmiselno spraševati, kako prepričati ljudi v cepljenje proti covidu, slika o humani medicini se raztrešči že na začetku. Prvi vtis je navadno najpomembnejši!