The Beatles: Let It Be – Super Deluxe

EMI/Capitol, 2021

Piše: Matej Krajnc

Že odkar ta svet stoji, torej vsaj od leta 1970, ko je izšla izvirna različica tele zbirke, se o plošči Let It Be piše, kot da ne gre za vrhunsko delo proslulega kvarteta in da je, sicer predzadnja plošča po nastanku, bila nekolikanj klavrn labodji spev po mojstrovinah, kakršne so bile albumi Sgt. Pepper’s, The Beatles in Abbey Road. Malo je bilo tistih, ki so pokukali onkraj ustaljenih mnenj, tudi o Spectorjevem miksu, zaradi katerega sir Paul še danes ne more spati, pa bi lahko bil ranjkemu hvaležen, saj je s tistimi zbori dal že tako pretresljivemu komadu The Long And Winding Road še nekolikanj več pretresljivega mesa. Bi človek dejal, da je zdaj, po več kot petdesetih letih od nastanka, končno čas, da se na glas pove, da je Let It Be dejansko odlična plošča, s katero Beatli še niso rekli zadnje besede, je bilo pa videti tako. Vsi vemo, kaj se je dogajalo nesrečnega januarja 1969, vemo pa tudi, kaj je prišlo iz tega, namreč Beatli brez popeglanosti (če izvzamemo tiste Philove dodatke), takšni Beatli, vsaj približno, kot so bili na začetku; sproščeni, nepretenciozni, rockovski band torej, ki se je zaradi svoje nenavadne karizme in nadarjenosti spremenil v mesijanske prinašalce ognja skozi šestdeseta, ki je v postkennedyjevski Ameriki najprej prinesel nekaj veselja po tistem dogodku v Dallasu, nato pa ameriške verske fanatike ogorčil z blasfemičnimi izjavami. Ki je z vsakim albumom rasel, se na koncu preproduciral in se obenem nekako spet našel, nakar pa se razšel zaradi tega in onega. A verjemite, da Yoko Ono nikakor ni bila glavni krivec.

Let It Be je bila moja druga beatlovska plošča; moral sem se je navaditi, a sem se je kar hitro. Ostala je najljubša poleg prvenca Please, Please Me. Čeprav sem vedno občudoval njihov napredek in željo po vesoljnem spoznanju, pa priznam tudi, da sem bil vesel, ko so iz preprostejših besedilnih obrazcev prešli k bolj zahtevnim in se približali poeziji, včasih pa jo tudi dosegli (In My Life, Eleanor Rigby …), so mi ostali najljubši “rough”, “raw” ali kakorkoli se že reče. Najbolj pristni in prepričljivi. Zato sem tudi mnenja, da je Let It Be, čeprav historično bržčas ne najpomembnejši, njihov najboljši album. Beatli skoraj brez oblek. Nepretencioznost Two Of Us. Kvazipsihedelika Across The Universe. Eksperiment. Šarf bluesovski rok v Dig A Pony, Dig It, I’ve Got A Feeling, One After 505, For You Blue in Get Back. Sentimentalna baladnost v Let It Be in The Long And Winding Road. Liverpoolovska barabinska folkovska rokenrolarija v Maggie Mae. Kar so delali Johns, Spector in drugi … well … Mogoče sem softie, a ob Winding Road mi pri tistih skrajno čizi zborovskih glasovih gre na jok. Vam ne? Nič hudega. Ko sem poslušal različico Naked, ki jo je sir Paul sforsiral pred leti, se mi je zdela nekolikanj prisiljena. Ne vem, zakaj; morda ker je forsiral in forsiral, na koncu pa nekako ni šlo. Morda pa zato, ker smo tako zelo navajeni izvirnika. Ne gre tudi pozabiti, da je bil Paul prvi eksperimentator v bendu, nato George in John z Yoko. In če zdaj poslušate tole super-deluxe različico, ki vsebuje štiri vinilke in en EP (sicer je na voljo šest različnih izdaj), je morda še bolj jasno, čemu je Let It Be eno najzanimivejših poglavij beatlovske zgodbe. Je že res, pizdili so drug na drugega. Se pobotali in spet pizdili. A koncert na strehi je bil in ostaja fantastičen. Komadi tudi. Spet so se našli kot preprost rockovski bend. Paulova ideja je delovala, a bilo je že prepozno. Se zdi. Pa ni bilo. Naredili so še Abbey Road in če se ne bi lahkoverno pustili sesuti od zunaj, kar jih je (med drugim, a ne zgolj zato) na koncu, ker so bili, kakršni so bili, sesulo od znotraj, bi morda lahko šli naprej kot konfederacija: solo plus bend. Pa niso. Šli so vsaksebi.

Sto petdeset evrov je krepka vsota, a že sama knjiga, ki je priložena dotičnemu paketu, je vredna vsaj pol toliko. Poleg novega remastra izvirne plošče dobite še dvojno dozo posnetkov z vaj, album Get Back, ki bi moral iziti 1969, pa ni, a ni kriv Glyn Johns, vsaj ne docela, pa Applov EP s štirimi pesmimi, dobro obdelanimi, skratka vse tole, kar boste zdaj kliknili. Škoda, da na Blu-Rayih, ki jih dobite v CD-različici zbirke, ni videogradiva; tisto bo menda v kinih in potem posebej, kot tudi dodatna knjiga, ki jo lahko kupite in prelistavate. Zadnjo besedo o tvikenhamovskoabiroadovski zgodbi (ki verjetno itak še ne bo zadnja) bomo torej zbirali z več vetrov. No ja, splačalo se bo. Ko sem album pred več kot tridesetimi leti poslušal prvič, sem se, vajen zgodnjih “greatest hits”, namrdnil: saj to sploh niso Beatli. A sem potem spoznal, da so ravno to Beatli. Ki igrajo standarde, pa nove, večkrat še neizoblikovane avtorske komade, in jih občasno take tudi pustijo v eter (kar je zame še posebej prima), ki se prerekajo in zabavajo in obenem naredijo odlično rokersko ploščo, ne da bi pri tem morali trakove nujno vrteti nazaj ali pa jih rezati in metati v zrak. Še dobro, da so jih. A dobro tudi, da niso pozabili, da jih ni nujno treba. In da lahko komadi obstajajo tudi kot snippeti; z duhovitimi domislicami in dvogovori vmes.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.