Piše: Matej Krajnc
Disney+, 2022
Nekoč je bil film Let It Be. Ne preveč priljubljen, nikoli na DVDju, izdajo so blokirali celo sami Beatli. Film je bil nekolikanj temačen, bolj zaradi produkcije kot sicer, glasba v njem pa s samega začetka leta 1969, ko so Beatli vadili za album in nastop, prvi po letu 1966. Šlo naj bi za samo eden, zadnji nastop v živo, a se niso mogli zediniti, kje in kako. Harrisonu do nastopa ni bilo kaj dosti, tudi Lennonu ne, gonilna sila projekta je bil (spet) McCartney, ki je omenjenima šel na živce. Vsaj tako pravi legenda. Iz Twickenhama, kjer so sprva vadili, so se zaradi ambienta, ki jim ni ustrezal, preselili v svoj studio v poslovni stavbi Apple, tam pa naposled tudi nastopili – na strehi. Znameniti koncert so zaradi kršenja reda in mira prekinili udje, a Beatli so kljub temu odigrali svoje in se pri tem še pošteno zabavali. Posnetki je niso tako dobro odnesli, šli so skozi precej rok, na koncu pa je Phil Spector, ki je takrat sodeloval z Lennonom, sestavil ploščo, ki McCartneyju ni nikoli sedla – in ni bil edini. Kritike so bile slabe, Beatlov pa, ko so posnetki leta 1970 izšli, tudi ni bilo več. Vsaj tako pravi legenda.
O Let It Be smo že pisali. Album ni bil tako slab, nasprotno, film pa … je lani končno ugledal luč sveta, prenovljen in narejen kot dokumentarec v več delih; predvajali so ga ekskluzivno na platformi Disney+. Tehnično je vse skupaj res neverjetno dobro izpeljano, Beatli skočijo pred nas v živih barvah in tudi tisti prepir med Harrisonom in McCartneyjem se ne zdi več tako hud. Bend je dobro razpoložen, kreativen, Yoko Ono ne moti procesa (kot se je rado govorilo), skratka legenda se je spremenila. Prišel je dodaten kontekst in razsvetlil zadeve. A najbrž bo najbolje, če privzamemo, da resnica tiči nekje med temačnostjo prvotnega filma in veseljem drugega. Sam nisem pristaš velikih produkcij, pa se mi vseeno še vedno zdi, da je Spector iz sicer pretresljive, a nekolikanj razvlečene prvotne “slečene” različice The Long And Winding Road naredil mogočno balado in da je tisto studijsko čvekanje nadvse dobrodošlo: Beatli se niso nikoli jemali preveč resno, če pa so se, ni bilo preveč dobro. Prav njihova igrivost in medsebojna interakcija v obdobju, ko naj bi komajda še govorili med sabo, sta glavna aduta dokumentarca. In kaj ob tem poreče Walt Disney? Poreče: zdaj pa bomo zapeli tisto pesem o angelčkih. Pa menda ni Walt John? Ne, to že ne bo držalo.
Vir fotogradiva: IMdb