Rolling Stones: Tattoo You, 40 let

Piše: Matej Krajnc

Polydor, 2021

Ksiht Michaela Jaggerja na naslovnici je že leta 1981 ob izidu te plošče dal vedeti, da ne bo kar tako. Stonesi so takrat prehajali v bolj ali manj majava osemdeseta, čeprav stvari niso bile tako črne, kot se govori: medtem ko je album Emotional Rescue bil leta 1981 manj prepričljiva odslikava avtorskih moči benda (čeravno bo ta album treba še redefinirati), je leto 1985 prineslo dobro, a opsovano ploščo Dirty Work z eno najmanj prepričljivih naslovnic, ki jih je bend dal na svetlo. Mick in Keith sta bila na bojni nogi, delale so se solistične plošče, še pred tem je leta 1983 izšel album Undercover Of The Night, ki tudi ni pustil bistvenih sledi. A leta 1981 so Stonesi potuhtali, pobrskali po starih demotih, jih malce preparirali in izdali današnjega jubilejčka. Dolgo je veljalo, da gre za njihovo najboljšo ploščo osemdesetih. To bržčas še vedno drži. A ker so na plošči zvečine stari komadi, ki so doživeli dokončne studijske obleke in kontekst, je z nje težko soditi, kako je bilo z muzo. Drži? Ja in ne. Njihova najmočnejša avtorska leta so bila zagotovo mimo, čeprav so tu pa tam še zadeli, vendar ne več konsistentno. Jagger je začel s pop klišeji, Keith pa je vozil popolnoma svojo zgodbo, največkrat polno rockovskih klišejev, a je zaradi karizme in imidža zvozil in se izkazal kot prepričljivejši pol dvojca Jagger-Richards. Ko smo že pri dvojcu – Start Me Up. Hang Fire, Little T & A, Waiting On A Friend … to so samo štiri pesmi, ki so s pričujoče plošče ostale v železnem repertoarju zasedbe in sodijo med njihove najbolj znane pesmi iz “Woodovega” obdobja. Ta je bil tudi soavtor pri dveh pesmih na plošči. Letos so Stonesi štirideseto obletnico albuma napovedali z do zdaj uradno neobjavljeno pesmijo Living In The Heart Of Love, čisto (preveč) klišejsko rollingstonovko (“I’m working so hard to be your baby …”), ki stoji na čelu rojstnodnevnih izdaj v obliki dveh ali več zgoščenk, pa tudi vinilne različice so na voljo. Lahko bi jih, a pojdite in si jih omislite, remasterirane so in zvenijo zelo dobro. Devet uradno še neobjavljenih pesmi, ki jih dobite v paketu poleg koncerta z Wembleyja 1982, kjer Stonesi igrajo tudi Twenty Flight Rock in Chantilly Lace, je najbolj zanimivih, tudi spričo dejstva, da so zraven tri priredbe; te so tudi najsvetlejše točke paketa: Drift Away (John Henry Kurtz, Dobie Gray, Roy Orbison), Troubles A’ Coming (Chi-Lites) in Shame Shame Shame z repertoarja Jimmieja Reeda. Stonesi so na njih drugačni, bolj zagnani. Vse ostalo je pač, kakor je, dobrodošel prispevek v fonoteko, z zgodnjo različico Start Me Up vred. In če imate Still Life, na katerem je predstava iz 1981, ZDA, lahko zdaj, ko imate v pričujočem paketu še evropske posnetke, primerjate zadeve.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.