UMC, 2020

Piše: Matej Krajnc

Kaj reči, ko imamo pred seboj vinilni box z opusom ene največjih zasedb konca sedemdesetih, osemdesetih in tudi začetka devetdesetih; hell, gre za enega največjih bendov vseh časov. Po turneji, ki so jo posvetili promociji albuma On Every Street, je bilo Knopflerju končno dovolj štadionskih eskapad; pred seboj je imel bolj fokusiran posel, solistično kariero, ki dandanes upravičeno kliče po Nobelovi nagradi za literaturo, čeprav ga (še) ni med nominiranimi. Knopfler te nagrade sicer ne potrebuje nič bolj ali manj kot Dylan, a misel se vendarle utrne. Ko so se Straitsi zavihteli na velike odre, dokončno sredi osemdesetih ob izidu albuma Brothers In Arms, Knopfler pa je bil kitarski heroj vse od 1978, je storytellerstvo že bilo osrednja enota njihovega umetniškega pola. V jedru pa so bili rockovski bend, barski rockovski bend, ki je užival v igranju rokenrola, čeprav je Knopfler v svoje pesmi že zelo zgodaj vnašal vse vrste prvin, od progrockovske do rockabillyjevske in countryjevske. Zadeli so že s prvim komadom: Sultans Of Swing je bila pesem, ki bi se po vseh pravilih morala izgubiti med diskoidnimi hiti tedanjih lestvic, a Straitsi so izstopali kot tedanji Springsteen, ki je 1978 izdal svojo kitarsko najbolj navito ploščo. Knopfler je bil velik fen Dylanove glasbe, tudi J. J.-a Calea, pa Elvisa in kompletne rokabilijevske garniture iz petdesetih, s Chetom Atkinsom in surferskimi kitarskimi heroji vred. Vse to se je poznalo v glasbi njegovega benda. In če nekateri še vedno prisegajo, da je bil bend najboljši v postavi Knopfler-Knopfler-Illsley-Withers (tudi jaz sem med njimi), je resnično izdaten komercialni uspeh prišel šele pozneje. Leta 1982 je Knopfler s petimi komadi na albumu Love Over Gold postavil nove mejnike pri dojemanju radijskih dolžin, nekateri so ga zaradi pesmi, kot sta Telegraph Road in Private Investigations posedali tako na progrockovski kot novovalovski stol, a na albumu je bila tudi pesem Industrial Disease, ki je razkrivala njegov smisel za družbeno satiro in humor, ljubezen do klasičnega rokenrola pa je dokončno razkril na EP-ju ExtendeddancEPlay leto pozneje.

Slednjega EPja ni v pričujoči zbirki; tudi dvojne koncertne plošče Alchemy ne. Gre dejansko za zbirko studijskih dolgometražcev, ki so ustoličili Knopflerja in Straitse kot albumski bend. Dobite jih na kakovostnem vinilu s kodo za prenos digitalne muzike, z besedili seveda, priložili pa niso ničesar drugega – nobene knjižice ali dodatkov. Nič hudega; če tele zadeve že imate na vinilu, jih lahko imate zdaj spet, ker so remasterirane in nasploh kakovostno narejene. Tolikanj prenergana zadnja studijska plošča On Every Street je celo na dvojnem vinilu, morda je čas, da ugotovite, da gre kljub vsemu za ploščo, ki v ničemer ne zaostaja za drugimi, le da je bil Knopfler takrat precej zazrt v country, kar ne bi smelo presenetiti nikogar. Dolgih inštrumentalnih pasaž ni bilo več (veliko), morda tudi na srečo, kajti če jih želite slišati, imate drugje več kot dovolj štofa. Studijski zaključek Straitsov je bil pravzaprav sonična odskočna deska v solistično kariero, a prvenec smo dobili šele čez pet let, Knopfler ni hitel.

Kaj torej? Nič, poslušajmo po vrsti, takole si sledijo: Dire Straits (1978), Communique (1979), Making Movies (1980), Love Over Gold (1982), Brothers In Arms (1985), On Every Street (1991). Knopfler že nekaj časa ne dela več na trdo gorivo, dela pa na svoje gorivo. A Straitse iz dobe trših goriv je tudi vedno prijetno slišati, sploh takole lepo opremljene in zapakirane.