Helidon, 2021

Piše: Matej Krajnc

“Vendar mi panika je kot Slovencu vedno tuja bla …” je hudomušno, a vsaj malce (ali pa tudi ne malce) sarkastično zapel Adi Smolar leta 1989 v uvodni pesmi svoje prve kasete, ki je pri založbi Panika izšla leta 1991 in pomeni Smolarjev vstop v uradno diskografijo. Nato je prišel k založbi Helidon in leta 1993 pesem zapel v živo na kaseti No ja, pa kaj …, nato pa 1998 še enkrat v studiu za preglednico Od A do S. Z zgornjim verzom je precej natančno zadel mentalitetno nrav svojega naroda, sploh s tistim kančkom soli, kar se v izdatni meri nadvse nazorno kaže dandanes, ko živimo v … hja, v pasjih dnevih za kantavtorje, kje pa drugje – naslov pričujoče vinilke torej adekvatno posname cajtgajst. Prva vinilna izdaja Adija Smolarja ni klasičen best of, kot bi ob 40-letnici nastopanja morda kdo pomislil, pač pa gre za nekakšen antološki sprehod po vidnejših in morda malce manj vidnih poteh njegovega dela iz obdobja 1993-1998, ko je snemal za založbo Helidon in izdal pet temeljnih kantavtorskih plošč tedaj nove, “osamosvojene” dobe.

Na strani A najdete poleg Pasjih dni nekatere verheponarodele pesmi, ki so se odsihmal tesno zasidrale v narodov DNK: Neprilagojen, Vse za dober biznis, Zlo počas, Jaz sem nor … Stran B prinaša nekatere refleksivne, denimo znamenito Daleč je za naju pomlad in morda malce umaknjene Vroče-hladno, Ona, ona in Kdo ima prav; omenjene pesmi razkrivajo tako angažirano kot intimno plat Smolarjeve poetike, ki tvorijo po eni plati preprosto, razumljivo, po drugi pa izjemno raznoliko in kompleksno ustvarjalno osebnost, zmožno tako pikrosti kot nežnosti, tako hudomušnosti kot empatije – prav ta je ena najpomembnejših prvin njegovega pesniškega/kantavtorskega dela. Pesmi, ki so nastale pred več kot dvajsetimi leti, so tako še vedno sveže in relevantne: “Pustite me, pustite do korita, / deležen hočem bit profita … v Vse za dober biznis ali “Živeti je težko, vedno sem tepen, ker sem neprilagojen …” v istoimenski. Pa “Sem pameten težko živel, / zato sem se odločil, da bom znorel …” (Jaz sem nor). Dandanes je pravzaprav celotna družba brez bontona in deluje domala zgolj še po principu “brez predsodkov do dohodka”, ki je postal sodobni etični in moralni vrh. Kaj naj potem kantavtor, ki mu ni vseeno? Igra lahko naprej, reflektira in upa, da upanje res umre zadnje.

Čemu je še tako zelo pomembno, da je pričujoča vinilna izdaja izšla ravno zdaj? Ker je treba naravnost povedati, da “iskri živali ne moreš zlomiti duha”, kot so nekoč rekli. Da dekadenca sodobne družbe še ne pomeni dekadence umetnosti in pomembnih družbenih vprašanj (ali opozoril nanja). Letošnja nova številka Dialogov je naposled posvečena vprašanjem kantavtorstva, v njej pa so tudi članki, iz katerih je razvidno, da je bilo (tudi) kantavtorstvo v ključnih letih naše zgodovine zadnjih štiridesetih let, kar traja kariera Adija Smolarja, vodilna gonilna sila sprememb, klicajev in vprašajev v družbi. Spomnimo se, da je leta 1981 izšla dvojna plošča Andreja Šifrerja Ideje izpod odeje, na njej pa Majhni psi, To se govori, Ljudi je strah in še nekaj podobnih angažiranih. Da je tega leta izšla kaseta Janija Kovačiča Žare Lepotec v Andih. Da je tega leta ugledala luč sveta Mrtva reka. In da je začetek devetdesetih, ko se je Smolar s svojimi ploščami dokončno uveljavil na sceni, tudi v kantavtorskem (ali raje samospevskem) smislu bil prava meka antoloških izdaj, od prvih Smolarjevih plošč do Sokliča, Drobeža, Mlakarja, Kreslina, Predina, Pengova, Andreja idr.

In če je biti neprilagojen kvečjemu vrlina, ne pomanjkljivost, lahko rečemo, da je izid Adijevega LPja res srečen dogodek. V dvanajstih poglavjih se sprehodimo po vseh pomembnejših tematskih poglavjih njegovih (samo)izpraševanj, ga slišimo z bendom in tudi samega, kar je sploh imenitno, ker kantavtor z eno kitaro in glasom še vedno najbolje pokaže, kar zna. Kar zadeva kitarsko mojstrstvo, pa je tu zaključna Naš svet se pa vrti. Če smo ali pa nas ni. Potrudimo se vendarle, da ostanemo čim dlje. Čestitke za kleno glasbeno-besedno pot prvih štiridesetih z upanjem, da pomlad vendarle še ni tako zelo daleč.