Universal, 2021
Piše: Matej Krajnc
John Lennon je pred pričujočo ploščo že izdal nekaj solističnih zadev, nekaj albumov z Yoko Ono, eksperimentalnih, zvečine (tudi po krivici) popljuvanih. A po tejle plošči ni nikoli več izdal tako dovršenega albuma. Že res, z Imagine so bili kritiki nekako bolj neposredno zadovoljni, a klavirska naivnost in sentimentalnost Imagine navkljub ostrejšim prijemom v denimo I Don’t Want To Be A Soldier zbledi pred intenzivnostjo pričujočih pesmi, tolikanj osovraženi eksperimentalni trojček pa je brez težav zanimivejši od vsega, kar je naredil po letu 1971. V obdobju, ko je nastajala plošča Plastic Ono Band, sta zakonca Ono Lennon angažirano delovala v prid miru, s performansi, ki so se jim mediji zvečine posmehovali. Bed in, bed out … Imela sta težave s heroinom, John pa je obiskoval terapijo prvinskega krika, ki izdatno odmeva v pesmih na plošči. Počistil je nekatera vprašanja, ki so ga težila že od otroštva. Delal je s Philom Spectorjem, ki je bil takrat trdno zasidran v beatlovskem pristanu: sodeloval je tudi z Georgem Harrisonom in se zameril McCartneyju zaradi dela pri projektu Get Back/Let It Be. Posnel je nekaj svojih najboljših in temeljnih solističnih pesmi: Mother, God, Isolation. V njih je naredil obračun, čeprav na Imagine najdemo vsaj en nasledek: How. Posnel je tudi nekaj drugim, za avtorefleksijo nič manj pomembnih pesmi, denimo Hold On, I Found Out in Working Class Hero. Ta je sicer hitro postala nekakšna protestniška himna, čeprav se temule zapisovalcu še vedno zdi predvsem satira. Slišal sem kraljico pet, pela je o aparthajdu … Čisto tako ekstremno seveda ni, a Lennonu je treba, v toplem sedežu limuzine, čestitati vsaj za empatijo.
Pričujoča zbirka je ultimativna; to bržčas pomeni, da bomo čez dvajset let morda dobili še bolj ultimativno, a pustimo za zdaj to. Zraven je končno tudi Yokin album, po krivici prezrt, čeravno samo na Blu-Rayu, sicer pa vsi singli iz tega obdobja, različni miksi vseh teh pesmi in izdatna količina demo-gradiva, kjer slišite Johna peti stare rokenrole, folk pesmi in drugo. Šest cedejev, dva Blu-Raya. Samo demo-posnetki so (vsaj zame) vredni denarja, ki ga odštejete za zbirko. Ain’t That A Shame, Glad All Over, Honey Don’t, Goodnight, Irene, Mystery Train … Loti se Elvisovih uspešnic, ki jih učinkovito parodira; tu pa je tudi košček pesmi, ki jo je spisal s svojim “zaročencem” – I’ve Got A Feeling, sicer eden najboljših trenutkov s plošče Let It Be.
Na plošči je v času nastanka sodelovala zdaj znamenita, “standardna” Lennonova zasedba iz obdobja 1969/70/71 z Ringom in Klausom Voormanom. Tokrat ni Claptona, je pa Spector, je tudi Yoko, pa Billy Preston; odlična ekipa, ki nikoli ne prevpije Lennonovih najbolj intimnih pesmi. In če je protagonist vsaj poskušal biti Dylan (čeprav se mu je v pesmi God odpovedal), zdaj morda še bolj razumemo njegove frustracije nad zgodnjimi pesmimi Beatlov, če se spominjate proslulega intervjuja za Rolling Stone nekje iz tega obdobja. Ultimativna zbirka pa ni slaba, nasprotno: ponuja pomemben uvid v Lennonovo bržčas najpomembnejše ustvarjalno obdobje. Kmalu zatem pa so se začeli izgubljeni vikendi, mind games in izolacija, pravijo. We all shine on!