Milk!, 2021

Piše: Matej Krajnc

Zadnje čase sem bil nekolikanj razočaran nad ploščami nekaterih sodobnih umetnic, ki so me v preteklosti navduševale: Margo Price je postala skorajda Kasey Musgraves, St. Vincent poskuša biti Bowie, pa ji ne uspe, Norah Jones se je udobno ustalila v svojem loungeovskem mainstreamu, o Courtney pa se nekaj časa ni slišalo, nato pa je julija naznanila nov album. Julija, avgusta, septembra in novembra je priobčila štiri single s prihajajoče plošče in si privoščila tudi domislico – objavo trinajstsekunde pesmi All Eyes On The Pavement s psevdonimom Oliver Paul – tisti, ki poznate njene pesmi, boste vedeli, odkod ga je vzela. Prvi singl, julijski Rae Street, je dal naslutiti nekolikanj bolj “umaknjeno” ploščo, refleksivno, manj udarno, a zato nič manj zanimivo ali relevantno. Ponekod je bilo zaslediti, da je nova pesem posledica … hja, “novega svetovnega reda”, a bolj podrobno poslušanje se nagiba v smer osebne in umetniške rasti protagonistke, ki, kot vemo, zna odlično razsajati po telekastru, ve pa, da ni vedno nujno potrebno.

Že Rae Street uvede sonično rdečo nit plošče; samo dve pesmi (Take It Day By Day in Write A List Of Things To Look Forward To) ima nekolikanj hitrejši tempo, vse ostale so v počasnejšem zamahu, ki pa omogoča prostor za razmislek. Plošča ima na splošno precej loureedovsko štimungo, tudi po načinu petja, kar ta hip (plošča je čisto sveža) ugotavljajo mnoga recenzentska peresa. Barnett je tokrat k sodelovanju povabila ugledno avstralsko bobnarko Stello Mozgawo, ki je ploščo ponekod podložila z ritem mašinami; njena soproducentska taktirka da novim pesmim precej drugačno podobo, kot smo je sicer vajeni s tega naslova. A Barnett ni postala epigon; osrednja točka plošče so še vedno sporočila, ki v glavnem ohranjajo značilnosti njenega peresa, kamor sodi tudi suh humor, razviden že iz uvodne pesmi. Kitare je tokrat umerila v (tako temu rečejo) bolj 90’s indie slog igranja, ki pesmim poleg velvetovskega občasno daje tudi removski prizvok.

Pričujoči album je tako zanimiva nova postaja, ki daje Courtney Barnett več možnosti pri nadaljnjem delu: spogledovanje z nekaterimi sodobnejšimi producentskimi prijemi ni uničilo pesmi, ki so jim bile podložne, kitaro pa lahko mirno navije v pesmih z zdaj že obširnega predhodnega repertoarja. Če odmislimo čase, v katerih živimo (in v imenu zdrave pameti je to tudi najboljša rešitev), je izid plošče vesel dogodek navkljub njenim nekolikanj melanholičnim barvam. A za vsako melanholijo se skriva dober ugriz. In Write A List premore celo nekakšno byrdsovsko razigranost.

“Hope and prayers, though well-meaning, they don’t mean a thing/Unless we see some change/I think I’ll change my sheets today.”