Intervju s Kristino Kočan

Kristina Kočan je pesnica in prevajalka. Doktorirala je s področja sodobne ameriške poezije. Prav zadnje omenjeno prevaja in s tem odkriva nove pesnike in pesnice. Kljub tenkočutnemu prevajanju in ljubezni do ameriškega utripa in toposa, kar lahko včasih preberemo tudi v njeni avtorski poeziji, pa je Kristina pronicljiva poznavalka slovenskega jezika. To je mogoče zaznati, ko berem(o) njeno poezijo. In še mnogo več. Prav kmalu pa bomo lahko prebrali njeno novo zbirko in obsežno, prevedeno antologijo. S Kristino sva na ti – poznava se že dolgo časa in za nama je že nekaj skupnih literarnih epizod.

Sprašuje: Tonja Jelen

“Pri pisanju je vedno na delu tudi nezavedno, tako da določene odločitve težko zagovarjam.”

Kristina Kočan (fotografinja: Ksenija Mikor)
  1. Kristina Kočan, najprej h kratkim zgodbam in erotiki, ki jo najdemo v tvojem kratkoproznem prvencu Divjad (Založba Litera, 2019). Tvoja podoba jelena se v naslovni zgodbi razrašča v simbol erotične moči in strasti. V zgodbi se zgodijo popolni obrati, ki jih mojstrsko zmanevriraš. Kako tvoji junaki gredo skozi ljubezen, ki je pogosto zaznamovana z ljubezenskim trikotnikom?

V zgodbah, kjer gre za ljubezenski trikotnik, je eno oglišče tega trikotnika pravzaprav vedno zakrito, saj gre pri teh dveh, ki tvorita odnos v odnosu, za neko polnokrvno, tudi erotično, razmerje, ki pa se največkrat tako ali drugače tragično konča. Moji junaki niso superjunaki, ne skušam jih prikazovati bolj posebne, ampak pač so, kakršni so. Z veliko nejasnostmi, omejitvami in zapleti. Pri pisanju zgodb me zanima človek vsakdana, čisto povprečen človek in zanimajo me zgodbe, ki dišijo na prvi pogled že po neki banalni realnosti in ki lahko vzniknejo iz najmanjšega detajla, lahko je ideja, beseda, podoba. Popolnoma drugače se lotevam pisanja proze kot pisanja poezije in tudi pisanje kratkih zgodb mi služi le kot odmik, pavza med pisanjem poezije.

  • V zgodbah so odlični pasusi, v katerih slikaš pokrajine; kako opazuješ svet okoli sebe in ga zaznavaš kot pisateljica?

Najbrž ga zaznavam enostavno kot Kristina. Zame je to neločljivo, če ima to kak smisel.  

  • Vsekakor ga ima. Ruralno okolje v zgodbah in mestni vrvež v poeziji sta ločnici pri tvojih dveh zvrsteh. Kako pa torej nizaš utripe v pesmi in razvijaš slikanje narave?

Kot že omenjeno, ta dva procesa pisanja sta pri meni res popolnoma ločena, kadar pišem poezijo, ne pišem kratkih zgodb in obratno. Zdi pa se mi, da se ta ločnica med urbanim in ruralnim vedno bolj briše. Tik pred izidom je namreč pesniška zbirka z naslovom selišča, ki se z mestnim utripom skoraj sploh ne sreča več. Pri nekaterih kratkih zgodbah pa gre morda res zaslediti bolj ruralno okolje, ampak tega ne počnem namenoma, ampak ker me potegnejo neki liki v tak ali drugačen dogajalni prostor in se potem prepustim, da me zgodba pelje, kamor hoče. Pri pisanju je vedno na delu tudi nezavedno, tako da določene odločitve težko zagovarjam.

“Popolnoma drugače se lotevam pisanja proze kot pisanja poezije in tudi pisanje kratkih zgodb mi služi le kot odmik, pavza med pisanjem poezije.” (Kristina Kočan)

  • Tvoja poezija oziroma posamični verzi so blizu kratkim posnetkom; kako vodiš svoje pesmi skozi alineje naštevanj opažanj, občutkov in misli? Kje in kdaj se ustaviš?

Zanimivo. Mislim, da se je moja poezija v zadnjem obdobju – ne glede na to, da neka rdeča nit ostaja – kar precej spremenila od mojih začetkov, ko me je zelo zanimala fragmentarnost izraza, dinamika in drobljenje dogajanja in tako naprej. Zdi se mi, da se je že v Šivju pokazalo, da postajam vedno bolj le opazovalka, da je to moja aktivnost, da se pogrezam v tu in zdaj. In tudi teme, ki jih zasledujem zdaj, so drugačne od tem, ki sem jih zasledovala v svojih dvajsetih. Kje in kdaj se ustavim? Pri pisanju poezije, šele in vedno le takrat, ko se mi zdi, da je pesem dovolj dodelana, popolna je redko. Sem v službi pesmi, ne obratno. Morda se je tudi spremenilo. V Šari sem še najbrž izrabljala poezijo za lastno korist, zdaj pa že dolgo dolgo ne.

“Zdi pa se mi, da se ta ločnica med urbanim in ruralnim vedno bolj briše. Tik pred izidom je namreč pesniška zbirka z naslovom selišča, ki se z mestnim utripom skoraj sploh ne sreča več.” (Kristina Kočan)

  • Seveda, Šivje se sooča že z drugačno, kompleksnejšo podobo sveta in seveda lastnega doživljanja. Pa vendar nas povabiš na izlete v otroštvo, ki jih fragmentarno slikaš, in nas nato zapelješ v zdajšnjost (ki je v Šivju dokaj mrakobna). Resda, postajaš pronicljiva opazovalka, ki čuti in z nizanjem upoveduje neuresničljivost, bolečino … Po drugi strani pa tudi lepoto v utripu-verzu. Tu pa lahko zaznamo tudi Maribor. Kako doživljaš mesto Maribor v poeziji?

Kakšno vlogo ima to mesto v poeziji nasploh? Bolj stransko (smeh). SIprehod je skorajda posvečen njemu oziroma urbanim okoljem.

  • Tvoja poezija prav tako črpa iz ameriške poezije, v njej pa je najti precizno rabo slovenskega jezika. Ali gre pri tem za dve veliki ljubezni, ki ju stapljaš v pesnjenje?

No, ameriška poezija je moja velika ljubezen in res ogromno berem ameriško poezijo. Ampak berem tudi veliko druge svetovne poezije. Zato ne vem, če ravno črpam iz ameriške. Seveda pa je to že potem vprašanje vpliva in Bloomove teorije, da pred vplivom tistih pred nami ne moremo ubežati. Ali pa tistih, ki jih beremo. Slovenski jezik pa je moj materni jezik, v njem čutim in mi je zelo ljub, vedno znova odkrivam njegovo bogastvo in to z veseljem uporabljam pri pisanju poezije.

  • Pišeš besedila za glasbo. Kakšno razliko vidiš med poezijo in songi?

Pišem besedila za zasedbo Brest. To je glasbeni projekt kitarista in skladatelja Sama Šalamona in mene, ki sva ga začela leta 2016 in h kateremu sva sprva povabila pevko Vesno Zornik, nato pa se je oblikovala še skupina, ki vključuje še Bojana Krhlanka na bobnih in Sama Pečarja na bas kitari. Izdali smo dva albuma, ki sta imela zelo dobre odmeve. Ta projekt mi prinaša ogromno neke svobode, ker če se pri pisanju poezije strogo držim nekih svojih pravil in načel, se pri pisanju pesmi za glasbo lahko spustim v neki čisto drugi tok, v neko drugačno igro, ker glasba več prenese kot papir, če se lahko tako izrazim.

  • Tvoje prevajanje poezije je odkrivanje novih glasov. Kako najdeš pesnike in pesnice in kaj je za prevod odločilno?

Res je. Kadar sama izbiram prevod in ne gre za naročilo, vedno izbiram nove, sveže glasove, morda delno tudi marginalizirane glasove. Odloči vedno kakovost avtorjev in potreba po tem, da prestavim njihovo vrednost v naš literarni prostor. Naj spomnim na antologijo afriško ameriške poezije po letu 1950, ki sva jo prevedla s Samom Šalamonom. Potem prevod pesnice Audre Lorde in številnih drugih, ki sem jih morda iz neke ljubezni prevajala le za revije ali radio. Trenutno pa končujem velik in pomemben prevajalski projekt, in sicer antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki so bili pri nas tudi zelo malo prevajani. Gre za odlične pisatelje in pisateljice, ki jih zelo občudujem in spremljam že vrsto let. Dolgo sem si prizadevala, da bi lahko tako antologijo pripravila in prevedla in zdaj komaj čakam, da knjiga konec letošnjega leta izide pri založbi Litera.

  • Tvoje interpretacije pesmi so tudi povezane z glasbo, pri tem seveda mislim na sodelovanje z Denisom Jančičem. Kako je prišlo do tega sodelovanja in vrste interpretacije?

“Trenutno pa končujem velik in pomemben prevajalski projekt, in sicer antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki so bili pri nas tudi zelo malo prevajani.” (Kristina Kočan)

Do sodelovanja z bobnarjem Denisom Jančičem je prišlo po zelo naravni poti. V tistem obdobju sva se veliko družila in jaz sem že dlje časa premišljevala o tem, kako še drugače predstaviti svojo poezijo razen na literarnih večerih, ki me velikokrat niso zabavali. Pred tem sem preživljala veliko časa v New Yorku in v Ameriki nasploh, kjer sem obiskovala raznorazne dogodke in kjer so pesniki nastopali s celimi bandi. Potem sva začela z Denisom na začetku 2016 preizkušati, kaj vse se da, ko povežeš poezijo in bobne, prišla do dobrih rezultatov in imela že konec leta 2016 celo turnejo pri nas in nekaj nastopov v tujini. Od takrat redno nastopava, sva pa najin dvojec nadgradila tudi v četverec, saj smo leta 2018 posneli album, na katerem slišimo poleg naju še Sama Šalamona in Vaska Atanasovskega. Vse skupaj smo zapakirali v čudovito multimedijsko knjigo, ki sem jo omenila že prej, z naslovom s|prehod, ki vsebuje še fotografije Bojana Atanaskoviča.

Povezavi:

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.