Universal, 2021

Piše: Matej Krajnc

Björnu seveda niti za hipec ne verjamemo, ko se čudi, kako da je nov album Abbe tako komercialno uspešen. Stari lisjak je namreč dobro vedel, kaj se bo zgodilo, ko bo njegov bend po štirih desetletjih objavil novo muziko in napovedal pohod na odre. Sprva je bilo težko verjeti, da bo kaj – Abba so vztrajno zavračali vse milijonske ponudbe, a pecunia non olet in leta 2018 so napovedali nove pesmi. Takrat sem živel v Londonu, torej sredi dogajanja, in se je precej špekuliralo, kako in kaj. Letos so nove pesmi tudi zares obelodanili in izdali še pričujoči album. V naslednjem letu jih bo moč slišati tudi v živo – živi bili pa vidjeli.

Glasbi seveda ničesar ne manjka, krivično bi bilo trditi, da ji, morda samo to, da je ravno v tem hkrati prednost in težava; klasična Abba, harmonije kot nekoč, smisla za melodije avtorskemu dvojcu ni zmanjkalo. Ne ponudita ničesar res svežega, a milijonov oboževalcev to ne zanima, saj bodo prišli poslušat stare hite, ne novih (morda tu pa tam kdo). Glasova Agnethe in Fride sta še vedno prijetna in topla, nekolikanj nižja, kot se spodobi za tolikšno časovno luknjo in tudi življenje, ki se je odvijalo vmes; fonetika je nekolikanj slabša, kot je bila v sedemdesetih, ko se pri petju skoraj ni slišalo, da Abba prihajajo od drugod – zdaj se, a vaja dela mojstra. Drži tudi, da so nove pesmi zvečine pokloni preteklosti, a to naj ne moti velikega duha. Napovedna singla bržčas ne bosta prešla med evergreene tako zlahka, kot se je to zgodilo včasih, a na albumu je dovolj glasbe, da niti na to ni treba misliti. I Still Have Faith In You, Don’t Shut Me Down, Just A Notion … Slednja pesem je še iz sedemdesetih, glasovi so ostali, podlaga je nova. Niso je objavili takrat, so jo pa zdaj. So se AA in BB resnično zbrali zato, ker bi to spet radi počeli? Je to sploh pomembno? Morajo komu kaj dokazati? Malo verjetno.

V sedemdesetih so se kresala mnenja, ali so Abba zgolj minljiv pop band ali kaj večjega, trajnejšega. Čas je povedal svoje in prav so imeli tisti, ki so trdili, da usahnjeni disco za seboj ne bo povlekel nekaterih svojih akterjev. Ker Abba niso bili (samo) disco, bili so pop bend z načrtom, s poslanstvom. Lahko se vprašamo, če dandanes razmišljajo na podoben način, seveda s še več monetarnega zaledja in perspektive. Ne bi jim bilo treba narediti več kot enega koncerta, a hej, spet smo pri tistem latinskem reku. Verjetno bojo zdržali vsaj nekaj časa, otroci so zdaj zrasli, stare zamere so pozabljene ali pa vsaj zakopane v imenu novih dogodivščin. Splačalo se jim bo in (ne še čisto) pozna leta znajo biti zanimiva, sploh zato, ker navsezadnje niso izdali nečesa na hitro, banalnega, ampak so vsaj ohranili tisti nivo, po katerem jih poznamo. Kar je več, kar lahko trdimo za marsikateri reunion. Sam bi bil vesel, ko bi na nastopih res promovirali nove pesmi, ne starih. A hej, dreaming is free, pravi neka druga pop pesem.