Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, zbirka Čebelica, 2021
Piše: Tonja Jelen
Igravčki so nova pesniška zbirka za otroke, ki jo je napisal David Bedrač, ilustracije je prispevala Maša Kozjek. Pesmi so v zadnjih petnajstih letih izhajale v literarnih revijah Ciciban in Cicido, Maša Kozjek pa je likovni del ustvarila posebej za to izdano knjigo.
Zbirka je zastavljena konceptualno, saj so pesmi v bistvu otroške igre. Od tod tudi ta naslov, igravčki so namreč otroci. Bedrač nam predstavlja otroški svet, v katerega pa so vključeni tudi odrasli, z dovoljšno mero distance. Pri tem je pomembno prav to, da ta način upovedovanja ni preveč infantilen. Je pa seveda dovolj preprost – besedišče je primerno izbrano. Videti je tudi, da avtor ne sili k popularizaciji leposlovja. Poudarek je na ritmu in rimi.
V pesmih je zelo dobro pričarano vzdušje. Otroci se namreč v pesmih igrajo v domačem okolju in vrtcu – pesniška zbirka je namenjena predšolskim otrokom – pri tem pa so igre različne. Ena izmed njih je rajalna, povezane so tudi z lovljenjem in igračami. Kar je v tej zbirki pomembno z vidika otroške igre, je prav to, da je to svet brez zaslonov in da druženje v dnevni sobi pomeni zabavno zdravniško sobo za medveda in »vesoljsko« avtocesto. Prav ta otroški stik z igro je danes še kako pomemben. Odrasli in otroci prepleteno vstopajo v svet igre, pri čemer se zabavajo in tudi tekmujejo. Videti pa je, da nas zbirka usmerja v skupnost – veliko je naštevanja imen in s tem množinskega subjekta oziroma skupine. Pesmi nagovarjajo k veselju in radosti: »Vsi bomo tako veseli, / ko se bomo zavrteli!« Tudi naslovi pesmi nagovarjajo k skupnosti, druženju, na primer Veseli vrtiljak, Prijateljski krog, Plesni krog. Motiv kroga in držanja za roke predstavlja sklenjenost, soustvarjanje skupnosti in deljenju: “Kaj pa, če kamenček dava / med moje in tvoje dlani? / En kamenček skupni imava – / pol jaz in pol ti.”
Pesniška zbirka tako ni samo poezija o otroški igri, temveč presega današnjo miselnost po individualizaciji. Zbirka pozitivno vpliva in je primerna za vzgojno-izobraževalne namene in družinsko okolje. V njej ni zaznati slikanja tradicionalne družine in je tudi s tega vidika pomembno vodilo otroškega leposlovja. V središču je tako skupnost, ki s pesmijo in igro ustvarja ljubezen.
Vsaka od pesmi prepričljivo ustvarja medsebojno zaupanje, ki ga je mogoče dobiti preko igre. Atmosfera je dodatno soustvarjena z ilustracijami, ki odgovarjajo pesmim. Če se igra odvija zunaj, je ozadje zeleno, če na igrišču, je sivo. Liki so ilustrirani dovršeno, naravno brez popačenja.
Avtor nagovarja bralca_ko oziroma poslušalca_ko, ga sprašuje, kliče. Veliko je vzklikov. Tu in tam se ponesreči kak ritem zaradi kakšnega zloga premalo in nepopolna rima. Pa vendar je v celoti gledano leposlovno delo, za katerega ne čudi, da je uvrščeno v klasično zbirko Čebelica.