Založba Obzorja, 2022

Piše: Matej Krajnc

Dvorano imamo, imamo tudi nabrežje, ulico, imeli smo denar. Gallus je v naši zavesti zabeležen kot renesančni mož, ki ga vsi cenimo, redkokdo pa ga dejansko posluša – s Prešernom je zelo podobno. Čas obeh mož je za današanje dojemanje že silno oddaljen, a to naj ne moti velikega duha, da bi se ne sprehodil nazaj v zgodovino in se poskušal spomniti, čemu je ta veliki mož sploh velik. Moteti? Ok. Madrigali? Ok. Se jih da dobit na iTunes? Je to sploh pomembno? V časih, ko bi morali še posebej ceniti tisto, kar smo že dosegli, se “heritage” kar nekako izgublja, a zdaj je pri Založbi Obzorja Maribor na svetlem slikanica o Gallusu, glasbenem geniju, kranjskem Petelinu, kot ga poimenuje Zvezdana Majhen.

Knjižica, ki jo je ilustriral in opremil Igor Ribič, je razdeljena na “zgodbeni” in “faktografski” del – bralec/ka se lahko prepusti tudi domišljiji, ne da bi bil/a prikrajšan/a za nekatera dejstva. Igor Ribič je z mojstrskimi ilustracijami oživil specifično obdobje preteklosti, ki pa z živimi barvami pride na svoj račun; tako Jakob kot petelin pravzaprav skočita na bralca/ko in ga/jo prepričata, da “saga” o nekem petelinu (Petelinu) ni kar tako, da gre za pomemben del naše kulturne zgodovine; priznajmo pošteno, da te niti ni tako malo.

Kdaj ste zadnjikrat imeli v rokah bankovec za 200 SIT? Dolgo, kajne, tam nekje po letu 2007 niti ne več zares. Ampak 200 SIT ni bilo od muh in Gallusova podoba na bankovcu priča o tem, da je njegov prispevek zares omogočil ta ali oni korak k poslušanju glasbe, kot ga dojemamo dandanes. V Cankarju ste gotovo že sedeli; če še niste (ampak bržčas se hecate, kajne?), brž v Gallusovo dvorano, največjo dvorano našega “hrama kulture”, ki služi za vsevrstne prireditve, tako ali drugače. Sprehodi po nabrežjih in ulicah pa so že tako samoumevni, da tablic in imen skorajda sploh ne opazimo več.

N-e-v-e-r-j-e-t-n-o …! se je čudil Jakob in zapel še eno pesem, da bi preveril, če pravkar slišano ni bila zgolj njegova domišljija, ki jo imajo umetniki na pretek. Petelinovo petje je z glasom tenorja spremljal tudi sam. Dvoma ni bilo več. Pernati prijatelj ni bil običajni petelin, pač pa pravi pevski genij, ki ga je treba pisati z veliko začetnico.