(kratka zgodba)

Ozrla sem se po vrtu. Posejan je bil z grmički marjetic. Mama je na vsako gredico posadila med zelenjavo vsaj eno. Bile so njene najljubše rože. Vedno jih je imela tudi v vazi na kuhinjski mizi. Nekoč je omenila, da jih pogreša pozimi, zato sem ji prinesla šop marjetk iz povoščenega blaga. Zelo se jih je razveselila in rekla, da se sploh ne vidi, da niso prave. Pred šestimi tedni je umrla. Ne nenadno, počasi je kopnela, a vseeno me je njena smrt presenetila in strašansko prizadela.

V prtljažnik avtomobila sem odložila škatlo s puloverji in jopicami, ki jih je spletla v dolgih zimskih večerih. Obljubila sem jih teti Miri, ki je oboževala njene izdelke narejene s tolikšno ljubeznijo.

Še enkrat sem se ozrla po belih cvetnih koških. Opazila sem, da jih je precej  odcvetelo. Odpravila sem se v vrtno lopo po škarje in košarico. Med iskanjem škarij se mi je oko zaustavilo na klinu, na katerem je visel star mamin vrtni slamnik. Dolga leta ga je poleti nosila pri delu na vrtu, da jo je varoval pred soncem. Robovi so bili razcefrani, slama pa je izgubila lesk. Posadila sem ga na glavo in šla na vrt porezat odmrle cvetke.

Doma sem se zatekla v svoj kotiček na vrtu. Pod obokom razcvetelih vrtnic sem si uredila prostorček za branje. Vendar se nikakor nisem mogla osredotočiti na vsebino. Misli so mi kar naprej begale na mamin vrt, med njene marjetke. Spomini so vreli. Pogrešala sem jo. Tako zelo sem jo pogrešala. Rada bi ji povedala, da je Ajda pravkar maturirala, da se je odločila, da bo študirala jezike, da se je zaljubila. Na mizo sem položila njene povoščene marjetke, ki sem jih nameravala pospraviti v škatlo spominov. Opazovala sem cvetke in stari slamnik, od katerega se kljub njegovi iztrošenosti nisem mogla posloviti. Preveč spominov je bilo povezanih z njim.

Ajda je privršala kakor pomladni veter: ”Zdravo, mami. Kje si dobila slamnik? Kako je retro!”

Ni čakala na odgovor. Pograbila je klobuk in šopek marjetk in izginila v hiši.

Nekaj časa sem se še mučila s knjigo, potem pa sem se sprehodila med gredicami. Pobožala sem vsako hortenzijo, vrtnico in edino pozno potoniko. Sprehod med njimi me je vedno pomiril. Uživala sem v barvah, oblikah in vonjih.

Začelo se je mračiti. Odpravila sem se proti hiši, ko je prišla nasproti Ajda. Oblečena je bila v sinje modro obleko, potiskano z drobnimi belimi marjeticami. Na glavi je imela babičin slamnik, ki ga je obrobila s sončno rumenim svilenim trakom. Slama se je bleščala, kakor nova. Nad krajcem je s pentljo zavezala še en trak, za njega pa umestila šopek povoščenih marjetk. Stala sem z odprtimi usti in opazovala svojo hčer. Stala je v pričakovanju pohvale, jaz pa sem okamenela. Zdelo se mi je, da vidim mamo, takšno, ko sem jo opazovala in občudovala kot majhna deklica.

”Čudovita si,” je bilo vse, kar sem lahko izustila, ”tako zelo si podobna babici.”

Gledala sem jo in v tistem trenutku se je vse povezalo. V njej sem videla svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse je začelo dobivati smisel.

Tega dne sem odkrila veliko življenjsko modrost.

Zgodba Slamnik spominov je dobila lani na literarnem natečaju Društva za medgeneracijsko povezovanje Sinica 1. nagrado. Objavljena je v zborniku društva (Domžale, avgust 2021).