Piše: Matej Krajnc
Fjodor, Jernej, Bežanec, Dragotin in Steve so se svetlega nashvillskega jutra v letu 1966, ki še ni bilo pozno leto 1966, zbrali v studiu A, kjer je Dylan preživel noč.
»Pa menda nisi cele noči prebedel tu, Bob!«
»Pomotoma so me zaklenili,« je rekel Dylan. »Saj veš, da sešni niso nikamor peljali, pa so potem na koncu tudi čistilke šle! Imaš ekipo?«
»Vsi so tu!«
»Tudi danes ne bomo spali!« je rekel Dylan. »A če nam uspe posneti te pesmi …«
»Nekaj si kracal, vidim …«
»Liste pa pusti čisto pri miru, Steve! To so moje stvari! Drži se kitare, pa bo vse v redu! Kdo igra orgle, praviš?«
»Jernej!«
»Jernej, znaš improvizirat?«
»Znam,« je skoz zobe zamrmral Jernej, »a če me boš zajebaval, bom požgal te tvoje liste in ves kurčev studio!«
»Steve …«
»Jernej,« se je oglasil Steve, »nismo pri Sitarjevih! Pomiri se in spravi šibice v žep!«
»Jernej,« se je nato spet oglasil Dylan, »pa to velja tudi zate, Steve, in za basista, kdo je že?«
»Bežanec!«
»Saj tega sploh ne znam izgovoriti!« je zastokal Dylan. »Imigranti, okej, spoštujem, ampak a mi lahko kdo tole razloži?«
»Kar doktor mu reci …« je rekel Steve.
»Pa dajmo …« je zamrmral Dylan, »gremo kar na visoko titulo … Prav, doktor! Doktor, zate velja isto! Povedal bom prvi akord, potem pa kar gremo!«
»Brez vaje?« je spraševal Bežanec in si opasoval precisiona. »Brez iztočnic?«
»Tvoja iztočnica je akord!« je zagodrnjal Dylan. »Steve, nisi rekel, da so tile boljši od drugih?«
»Bodi brez skrbi,« je rekel Steve. »Nobenih težav ne bo, malce godrnjavi so tile moji fantje, a boš videl, ko bojo začeli udarjati …«
»Buddy Rich se me usmili!« je zamrmral Dylan pod sapo. »Začnemo z memphiškim bluesom, potem pa bomo videli …«
Steve je pogledal po prostoru.
»Johnstona še ni?«
»Kadi še zunaj,« je zamrmral Dylan. »Ponavadi pride med prvim komadom in potem napoveduje naslednje tejke. In zakaj te to zanima?«
»Samo vprašam!«
»Osredotoči se na kitaro, Steve, in upam, da bojo tile čudaki znali vsaj zadet tonaliteto! Kaj pa onile, ki postopa tamle pred kabli, kaj je z njim?«
»Dragotin čaka, da komu poči struna,« je rekel Steve. »Saj sem ti rekel, da pomaga z opremo!«
»Naj gre ven!« je ukazal Dylan. »Dekoncentrira me, če postopa po studiu, že Kristofferson je preveč, ampak on je vsaj zaposlen tu! Reci mu, naj se pobere!«
»Dragotin, počakaj zunaj, prav? Vzemi oreščke z mize, pokadi smotko ali dve! Te bomo poklicali!«
Dragotin J. je pokimal in izginil.