Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

Neskončni dnevi so komaj prešli v tedne. Tedni počasi v mesece. Oktober v november. November v december. December v januar. Nisem ga več iskal. Prvič po dolgih letih od očetove smrti sem posegel po alkoholu, čeprav sem ga preziral. Pil sem. In spil še malo več. Jedel, ampak nisem ničesar okusil. Kot robot. Celo noč sem zrl v prazen strop. Razmišljal o tem, kako ga pogrešam. Žaloval za njim.

Nisem mogel več v njegovo sobo, ker sem tam videl njegove stvari, prepoznal vonj njegovega parfuma.

Družina se je želela z mano pogovoriti, a sem se jim izogibal. Vedno sem moral kam iti, kaj narediti. Vsi sestanki, na katerih nisem bil, skupinske večerje, ki sem jih namenoma zamudil. Vem, da sem se jim smilil, vse dokler jih nisem vprašal, v kaj za vraga buljijo. Potem so postali strop, stene in stoli najbolj zanimiva stvar v jedilnici.

Na sebi sem še vedno čutil sveže narejen tatu v njegov spomin. Opomnil me na bolečino, ki sem jo nosil v srcu.

Naokoli se je začelo govoriti, da sem prenehal iskati, da sem pozabil, oprostil, šel naprej. A jaz sem ravno to hotel. Naj se morilec sprosti, naj misli, da mi je vseeno, da sem leden, da sem prebolel smrt svojega najmlajšega brata. Jaz pa sem samo vztrajno čakal, čakal na njegov napačen korak.

Pri vratih moje delovne sobe je potrkalo. Prepoznal sem ta vedno enak način trkanja. V prostor je vstopil moj najboljši prijatelj, najboljši mož v moji ekipi in moj namestnik Ernest. Počakal je, da sta se najina pogleda srečala, potem je resno in mirno spregovoril: »Falco, imamo novo sled, morda ni nič, a je vredno poskusiti.« Približal se je za korak in mi podal rumeno kuverto.

Vedno sem brez dvoma in razmišljanja preveril vsako informacijo, ki nam je prišla na sled, tudi če ni obetala veliko. Najti morilca svojega najljubšega brata Konstantina je bilo zadnje mesece moja prioriteta.

Vstopil sem v velik temen prostor, prežet z vonjem po potu in krvi, s kriki iz preveč nagnetene publike in slabim zrakom. Eden od mnogih klubov v mestu z ilegalnimi dvoboji. Za mano je bil Ernest in dva vrhunsko usposobljena varnostnika Tim in Leo, ki sta me običajno spremljala. Razgledal sem se po prostoru. Uporno sem iskal obraz s fotografije, osebo, ki bi mi končno dala kakšno informacijo. A mi je v oči padel čisto drug obraz. Takoj sem se spomnil, da sem tega moškega že videl, nekaj mesecev nazaj. V prirejenem ringu se je pred brezglavo kruto publiko boril za svoje življenje. Najine oči so se na kratko srečale, čeprav je bil daleč stran. Prepoznal sem ta pogled, njegove oči so roteče kričale »reši me«. Popolnoma me je prevzel, ker je kljub klicu na pomoč deloval surovo pogumen, nepremagljiv za nasprotnika. Nikoli si ne bi oprostil, če bi ignoriral ta klic, če bi ignoriral ta vdor v najbolj zaseben in najbolj varovan del mene, moje duše.

»Chi è questo?« sem vprašal sam sebe naglas, a je bilo v prostoru preglasno, da bi me slišal še kdo. Sklonil sem se do prve osebe v publiki, pokazal s prstom in ponovno vprašal, »kdo je to«. Ne da bi odmaknil pogled z dvoboja, je moški glasno odgovoril: »Kličejo ga Iron.«

»Iron,« sem si presenečeno ponovil v mislih in se zraven zadovoljno nasmejal. Končno bo tudi moje srednje ime dobilo smisel. Bandone – pola železa. 

Za trenutek sem se spogledal z Ernestom, a me je zmotil presenečeno razočaran krik publike. Po dveh močnih udarcih od nasprotnika je Irona čakal še tretji. Prepoznal sem nevaren položaj roke. Nepremišljeno in neodgovorno sem se zagnal v ring in še pravočasno zagrabil roko, ki bi lahko zadala smrtonosen udarec. Zaustavil sem dvoboj. Ironovega nasprotnika sem sunil ravno toliko, da je ostal na varni razdalji. Vsi okoli nas so obmolknili. Drznil sem si poseči v organiziran nelegalen dvoboj, v velike vsote denarja in stave. Prekršil sem svoje lastno pravilo, pa se zaradi tega sploh nisem sekiral.

Poiskal sem pogled temačno skrivnostnega moškega ob sebi. Zagledal sem se v njegove hladno steklene sive oči. Takoj sem ugotovil, od kod izvira njegov vzdevek – Iron.

»Imaš lastnika?« sem vprašal strogo in zraven pomislil, da bi bil jaz z veseljem njegov lastnik. Nisem ga presenetil, a sem čutil, da ga je bilo vseeno malo strah. Pokimal je v odgovor in pogledal čez svojo ramo. »Kdo je njegov lastnik?« sem vprašal pogumno naglas, medtem ko sem v roki držal Ironovo dlan. Nihče se ni javil, iz teme ni nihče ničesar odgovoril. »Kdo je njegov lastnik?« sem ponovil strogo in zastrašujoče. Za sabo sem zaznal Ernestov korak, ponudil mi je podporo. V publiki je vstal moški in se nam približal. Pogledal me je in mi pokimal. Potem je moškemu ob sebi predal navodilo. Boj so prekinili brez razglasitve zmagovalca.

Brez besed smo se odmaknili v zaledje prostora. Nisem čakal na vprašanja. »Koliko?« sem vprašal. Moški pred mano je spačil obraz. »Ni na prodaj,« je lahkotno odgovoril. »Koliko?« sem ponovil, bolj strogo in brez potrpljenja. »Pozabi. Tvoj šef nima toliko denarja,« je odgovoril odrezavo. »Aja?« sem rekel in se zarežal. Njegove besede so me nasmejale. Ko bi le vedel, koga ima pred sabo, bedak nevedni. »Svobodo si mora zaslužiti. Odkupiti. Odplačati vse, kar mi dolguje,« je nadaljeval posmehljivo. »Koliko?« sem vprašal še zadnjič. Končno se je zresnil, vzel listek in vsoto zapisal na papir. Morda je želel izpasti zajebano, morda je želel narediti moment bolj napet, a je izpadel le bedak, kot da ne bi znal prebrati petmestnega zneska.  

Ernest mi je v roko podal črn kovček, ki ga je prinesel iz avtomobila. Denar sem vrgel na mizo, ne da bi ga preverjal. Oči so se mu surovo zasvetile, denar je zanj najpomembnejši.

»Falco,« je strogo omenil Ernest. »Falco?« je vprašljivo ponovil moški, končno mu je potegnilo, kam spadam. Ves prestrašen je zrl vame. Pogledal sem ga. »Dolgovi so odplačani. Pozabi nanj,« sem rekel smrtno resno in zapustil zanikrn prostor.

Nič nisem naredil, da bi izvedel kaj več o umoru svojega brata. Sem pa dobrodušno poplačal dolgove za moškega, ki ga niti poznal nisem. Zaenkrat.

Preden sem se odpravil v svoj avtomobil, sem zaznal pojavo v temi. Vedel sem, kdo je tam, prepoznal obrise postave, čeprav je bil oblečen v zimsko jakno. S pogledom sem povedal, naj mi nihče ne sledi. Oči barve železa so zrle vame, v moje korake, ki so se mu približevali. »Koliko si zaslužil? Te je vsaj treniral?« sem vprašal mirno, ko sem se zagledal v zatečen in ranjen obraz. Zavzdihnil je. »Dvajset odstotkov zaslužka sem dobival, za čim hitrejše okrevanje,« je bilo vse, kar je odgovoril. V prsih me je zapeklo, ko sem slišal odgovor, ko sem se zavedel, kako izkoriščen je bil. »Še se bova videla, Iron. Sedaj pa pojdi, svoboden si!« sem rekel in se komaj zadrževal, da ga ne bi vzel s sabo, k sebi.

Premaknil je nekaj v meni. Našel je točko, za katero drugi niti vedeli niso. On je bil koda, skrivna koda do moje ledene duše, zaklenjene že dolga leta nazaj.