Se lahko na kratko predstavite

Po poklicu sem organizator dela računalniške smeri in dipl. ing. tehnologije prometa. Večino časa sem delala v informatiki in programirala. Zadnje desetletje do upokojitve sem doživljala turbulentno obdobje, preizkusila sem se tudi kot podjetnica. Sem med soustanovitelji spletnega portala Spletni čas in društva KD VNL, aktivna sem tudi v društvu LKD Mari o net.te. Pišem pesmi, kratko prozo in članke in sem urednica za literaturo pri Spletnem času. Od leta 2013 vodim tudi delavnice kreativnega pisanja in sem avtorica spletnega priročnika 365 tem za kreativno pisanje. Rada tudi slikam, zadnje čase se posvečam ilustracijam za otroke.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

V umetnost sem zaljubljena že od otroštva. Umetnost je nastala, ko so se ljudje začeli združevati v plemena in nato v širše skupnosti, da bi si olajšali in izboljšali življenje. Tako je tudi danes. Umetnost je orodje, s pomočjo katerega prenašamo lastne vrednote na svoje otroke. V njej je združena vsa kultura neke skupnosti in tudi vsak posameznik, ki je del te skupnosti. Menim, da je umetnost tudi mesto razčiščevanja in presojanja vrednot in smislov, ki jih odkriva sodobni, ustvarjalni človek. Tako, da ja, verjamem vanjo, kot tudi v njeno osrednjo vlogo v družbi.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Posameznik, ki piše leposlovna dela, javno razgali svoje poglede na življenje, svoj življenjski nazor na bivanje v okolju, v katerem živi. Pri tem je lahko zadovoljen, če se dotakne vsaj nekaj ljudi ali če sproži vsaj nekaj razmišljanj pri bralcu. Sama sem se resneje začela ukvarjati s pisanjem, ko sem čutila po neki nujnosti, da zapišem o svojih občutkih, razmišljanju in dvomih o vsem, kar me v okolju obremenjuje ali pa veseli. Pisanje, vsaj zame, je naporen proces, na dolgi rok je morda očiščevalen in terapevtski.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Posameznik je plastenje skupnosti” sem napisala v eni pesmi, v zbirki “Sprehajanje”. Menim, da sem s tem povedala vse.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura je vprašanje identitete, pripadnosti neki skupnosti, je osebna izkaznica določene družbe.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Umetnost je, kot sem že povedala, sredstvo posameznika ali skupnosti s pomočjo katere lahko izraža svoje dvome, strahove, frustracije, veselje, radost, humor, prepričanja in jih prenaša na druge. Zgodi se, da uspe prepričati peščico, ki se nato, kot po hipnozi, razširi še na množico. Taki ljudje so genialci, žal so med njimi tudi manipulatorji. Zgodovina nas uči, da lahko prevlada zlo v obliki neopisljivega trpljenja človeka po človeku. Ni odveč omeniti, da se določeni procesi dogajajo prav zdaj, pred našimi očmi, v času epidemije. Toda začenjali so se mnogo prej. Tu morda vidim smisel umetnosti – da to hitro zazna, da je morda provokativna, da poišče protislovja in spodbuja razmišljanje.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Vsa vprašanja do sedaj so bila težka in kompleksna. Tudi to je. Človek razvija svojo kulturo s pomočjo sporazumevanja. Jezik igra pri tem pomembno vlogo, in je prav tako sredstvo, s katerim komunicira z drugimi, zato je pomembno, da se s pomočjo leposlovne umetnosti razvija in poenoti, da se med seboj sploh lahko razumemo. Jezik je pomemben tudi za znanost in za tiste, ki imajo kakršen koli javni vpliv na družbo (politika in mediji). Naj omenim, da kreativno pisanje kot tako še ni umetnost.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Ne vem, lahko pa povem, da me analiza osebnosti moti, ker je zagotovo popačena in mnogokrat daleč od resnice. Sploh se mi predalčkanje ljudi upira. Tako, da lahko delno razumem sodnike, psihologe, socialne delavce, zdravnike, učitelje, ko sprejemajo odločitve, ki so včasih lahko usodne za posameznika.
Če povzamem, o avtorju govori njegovo delo.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Zdi se, da v splošnem velja, da so pisatelji in umetniki boemi, brez delovnih navad in paraziti družbe, ki živijo na njihovih plečih.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Lastnim. Seveda vsi poznamo tista najbolj osnovna etična vodila, ki zapovedujejo obnašanje človeka, ki pa ne prepoveduje pisanje o zlu.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Lastnim. Seveda vsi poznamo tista najbolj osnovna etična vodila, ki zapovedujejo obnašanje človeka, ki pa ne prepoveduje pisanje o zlu.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Avtor se mora zavedati svojega morebitnega vpliva in odgovornosti, ko piše za otroke. Ko piše za odrasle, pa je lahko veliko bolj sproščen. Ljudje imajo svojo glavo, s katero razmišljajo in tega ne gre podcenjevati. Pa tudi prepričanega skorajda ne moreš prepričati, toda, zakaj ga sploh bi?

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Včasih je dovolj ena beseda, ki jo slišim mimogrede in sproži plaz misli, včasih pesmi in proza drugih avtorjev, fotografija … včasih je to dogodek … zelo različno. Rada se sprehajam ob morju, hodim in opazujem naravo in stvari. Rada opazujem tudi ljudi.
Navdih predvsem črpam iz okolja, v katerem živim, iz knjig, iz svojih spominov in razmišljanj o prihodnosti. Navdušuje me internet, pravzaprav me fascinira njegova razsežnost s premnogimi informacijami, ki mi jih ta nudi. Tudi socialna omrežja so mi všeč in čvek, ki razkriva premnoge lastnosti ljudi, na katere prej nisem bila dovolj pozorna. Skratka, od vsepovsod dobim drobne namige.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Mnenje je vedno zaželeno, če le ne podre osnovne, rdeče niti, ki po mojem, drži celotno besedilo. O njem razmišljam, ga sprejmem ali pa ovržem. Včasih je bolje, da se lotim pisanja po novih konceptih.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Mnenje je vedno zaželeno, če le ne podre osnovne, rdeče niti, ki po mojem, drži celotno besedilo. O njem razmišljam, ga sprejmem ali pa ovržem. Včasih je bolje, da se lotim pisanja po novih konceptih.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Omenila sem že, da je zame pisanje naporno delo, čeprav je moj hobi, kar pomeni, da mi tega ne bi bilo potrebno početi. Sama ga jemljem kot resno delo in nujo po izražanju, ki meji na obsesijo. Ko začutim, da v meni vse brbota od vznemirjanja, se zaprem v svojo sobo in pišem ali pa rišem, vse dokler nisem popolnoma izčrpana.

Kdaj je knjiga zaključena?

Besedilo zaključim, ko na vsebino, ki jo obravnavam v njem, nimam več česa povedati.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Postopki pisanja so pri meni različni. Včasih napišem verz ali dva, celotno pesem po trenutnem navdihu in jo kasneje vključim v del celote, ali pa jo pustim, da obvisi, največkrat pa je prva faza, razmišljanje o vsebini in sama zasnova, najdaljša. Ko imam dovolj grobo predstavo in zadostno znanje, o čem bom pisala, pisanje steče. Veliko raziskujem in eksperimentiram, tako tvegam, da je veliko besedil slabih, a včasih nastane tudi kaj dobrega (seveda po lastnih merilih). Najbrž se pozna v mojih delih tudi dolgoletno programiranje. Tam sem se zavzemala za strukturiran način dela, za sistemski pristop od zgoraj navzdol, šele v kasnejši fazi je čas za podrobnosti. Metode so različne, ni nujno, da je ena boljša od druge.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Poznam razmerje, ki ga nekateri razglašajo: 1:10 ali pa 3:10 v korist rokodelstvu. Težko bi ocenila pravo razmerje. Vem pa nekaj zelo dobro. Končni izdelek ni nikoli enak, kot ga “vidim” v mislih. Slika v glavi je popolna, rezultat pa je odvisen od zmožnosti pretvorbe misli v besede.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Vedno poskušam dati od sebe najboljše, kar premorem tisti čas, ko pišem.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Razlike so precejšnje. Nekje so ohlapnejša pravila, nekje so bolj dosledna, besedila so zelo subjektivna, pa če se pisec še tako trudi, da bi bil objektiven (npr. pri različnih literarnih likih). Pri umetniškem besedilu je pomemben jezik, slog, vsebina, zgodba …
Pri neumetniških besedilih pa gre za poročanje in dejstva in moraš biti kar se da objektiven. Nehote se vmes najde kakšen vrinek, ki razkriva avtorjevo mnenje pozornemu bralcu. Subjektivnosti se, po mojem mnenju, nikoli ne znebiš popolnoma. Velja za vsa področja človekovega dela.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Bogata. Na lastni koži sem občutila izgubo dostojanstva, ko nisem imela sredstev niti za osnovno preživljanje. Takrat si vsekakor nisem želela biti slavna, želela sem denar! Živim tukaj in zdaj. Pisanje, branje literature, njen duhovni svet, me je morda na neki način reševal, da nisem obupala, a v tistem času nisem imela niti poguma, da bi svoja besedila predala nekomu v branje. Še svojim prijateljem ne.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel

Knjiga je lahko in eno in drugo.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Ko oddam tekst, si oddahnem, ker vedno kolebam med tem, ali je dovolj dober, da ga prejme neznani bralec, še posebej nekdo, ki se na literaturo odlično spozna. Ko tekst oddaš, vrnitve ni več. Prevzameš tveganje, da si zavrnjen in to zahteva določen pogum. Že zaradi tega je vredno poskusiti in premagati samega sebe. Promovirati lasten tekst pa je zame najbolj mučno dejanje. Tega enostavno ne zmorem! Nisem tip, da bi se sončila pred gledalci, kajti v tem primeru nisem več nekdo, ki ga berejo, ampak ga gledajo. Kvečjemu mi je nerodno. Tudi o branju besedil imam svoje mnenje. Redkokateri pisec zna dovolj dobro interpretirati svoja besedila, vsak igralec ga prekaša. Za podoživetje tistega, kar je morda pisec želel sporočiti, so potrebni premolki, primerna hitrost branja in mimika celotnega telesa. Takrat pravim, da pesem zares zaživi, ko jo berejo neznani bralci. Menim tudi, da je za promoviranje potreben dober založnik ali distributer, ki prepozna v tebi določen potencial, da trži tvoje izdelke in ima ustrezno znanje, ki ga pisec nima.

Opišite bralca?

Bralka sem tudi sama. Posvojila sem citat Carlosa Fuentesa: Vsak bralec je avtor tega, kar bere.