Se lahko na kratko predstavite?

Sem Magdalena Cundrič. Razen tega, da sem žena, mati, babica in prababica, sem tudi pisateljica. Doslej sem napisala deset romanov in eno radijsko igro, ki je bila med desetimi izbranimi na natečaju za radijske igre RTV Slovenija. V letu 2021 sem se lotila pisanja scenarijev po predlogi mojih romanov. Pišem jih v angleščini zato, da jih lahko pošljem na mednarodne natečaje, kjer ni pomemben priime, ampak delo samo. Moj prvi scenarij se je na Boston Screenplay Awards uvrstil v četrtfinale, kar je lep dosežek za tujega avtorja.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Seveda verjamem v umetnost. Na vsakem koraku je.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Raziskujem samo sebe v odnosu do drugih. Tako globlje spoznavam sebe kot tudi okolico .

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Namenov in smislov je veliko. Izobraževati, zabavati, razgaljati, trkati na vest, iskati izhode iz situacij, ki se zdijo brezizhodne, razkrivati laži in pretvarjanja, ugotavljati resnico ….

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Zame kultura v osnovi pomeni spoštovanje vsega in vsakogar. Dopuščati raznolikost. Drugačno mnenje. Kulturni dogodki naj bi ljudi oplemenitili. Kulturen človek stoji na svojih stališčih, a je do drugih strpen in vljuden.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Odkrivati globino človeške duše. Umetnost razkriva, kakšni zakladi tičijo v ljudeh. Nekateri jih izrazijo skozi svoja dela, drugi jih s svojo umetniško dušo dojemajo in občudujejo. Nekaj umetnika morda tiči v vsakem človeku. In ko se predaja umetnosti drugih, se morda tega zave.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

S strani bralca je morda potovanje po resničnih ali umišljenih življenjskih zgodbah in pokrajinah. Če je zgodba dobro napisana, se ti zdi, kot bi se preselil v nek drug, paralelni svet in po njem krožil. Ko se vrneš v svojega, se ti zazdi kot bi prišel z nekega potovanja in se dobro počutiš. Potem sežeš po drugi knjigi in potovanje se spet začne. Zgodbe in izkušnje pa lahko potrjujejo tvoje lastne izkušnje, ali pa jih ovržejo in pod njihovim vplivom morda začneš razmišljati drugače.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

O avtorjih je definitivno boljše kot o avtoricah.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Menim, da slovensko bralstvo v večini primerov ne pozna avtorja kot osebnost. Včasih niti ne po imenu. Razen tistih, ki so ves čas izpostavljeni. Avtorji, mislim.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Ne biti vulgaren, žaljiv, rasističen.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Posebno pri mladinskih delih naj ne bo nasilja, vulgarizma. Pretiranega pridiganja, poučevanja, soljenja pameti pa tudi ne. Naj akterji skozi doživljanje svoje zgodbe povedo tisto, kar bi avtor rad sporočil mladim. Pri odraslih bralcih pa menim, da znajo presoditi, kaj velja in kaj ne.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Pri mladinskih delih sem želela v obliki zgodbe opisati svoje izkušnje z mladimi. Za to sem se odločila. Sicer pa me spodbudijo natečaji. Takrat začnem razmišljati, o čem bi lahko pisala. Seveda gre tudi brez natečajev. A rada jih imam zato, ker so, če so anonimni, pokazatelj, ali sem na pravi poti ali ne. Rada bi pisala dobre zgodbe, a včasih se človek zapleza. Če na natečaju ne uspem, vem, da je delo zanič in začnem znova.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Da, zelo si želi predlogov, nasvetov. Če sem zadovoljna z delom, je zaključena. A sem počasni pisec. Milijon krat preberem vsako stvar, jo pilim in na koncu včasih niti ne vem, ali sem jo izboljšala ali pokvarila.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Rada bi, da bi bralci našli v mojih delih kaj takega, s čimer bi se strinjali. In da bi se zabavali ter kratkočasili.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Ko začnem pisati, je to hobi, ki naj bi me razbremenil enolične vsakdanjosti. Nkje na sredi del pa postane trdo, težaško delo, saj sem kar naprej nezadovoljna s tem, kar sem napisala. Včasih mi je žal, da sem sploh začela, a sem bila vzgojena tako, da če nekaj začnem, moram tudi dokončati.

Kdaj je knjiga zaključena?

Ko jo oddam uredniku, pa še potem, pred tiskom, želim kaj popraviti.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

“Nimam določenih ur ali dni. Sem pa človek, ki mora početi sto stvari hkrati, da je zadovoljen. ko začnem pisati in sem vsa navdušena nad tem, kar sem napisala, se spomnim, da moram kaj skuhati in med kuhanjem se spomnim, da bi bilo treba pospraviti in ko pospravljam, mimogrede skoćim do računalnika in zapišem še kakšen odstavek, potem posvetim kakšnih deset minut animaciji, ki jo študiram in kreiram že kakšne tri leta, pa nisem preveč zadovoljna s svojimi stvaritvami.
Skratka, pišem po drobcih. Ne morem pisati ure in ure, ker se v tekstu izgubim.”

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Jaz sem take vrste človek, da najraje začnem izdelovati stvari brez vnaprej določenega načrta. Rahla ideja se mi pojavi in ‘bum’, sem že pri delu. To me pogosto nese, saj stvari niso takšne kot bi bile, če bi idejo najprej izostrila in si naredila načrt.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Poetike v mojih delih praktično ni. Sem zelo realistična in stvarna. Včasih bi rada kakšno suhoparno opisovanje požlahtnila s poetičnimi opisi, pa vse izbrišem, ko ugotovim, da zveni prisiljeno. Moje osebe ne razmišljajo poetično. Stvar, ki jo vidiš je taka in konec. Menim, da moja dela prav zaradi pomanjkanja poetike niso zelo umetniška.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Poezija je čudovita stvar, a pisanje poezije prepuščam svojemu možu. Esejistika je tudi zanimiva, nekoč sem napisala esej OTROCI V TRETJEM TISOČLETJU in to za natečaj na RTV Slo ter bila med izbranimi. Vendar pa mi ni uspelo napisati nobenega eseja več. Vse, o čemer bi pisala, se mi zazdi ponavljanje nekih modrosti in dejstev, ne najdem nič originalnega. Za publicistiko nisem nadarjena, pisanje neumetniških besedil se mi zdi dolgočasno, jih pa rada berem.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Oh, kje pa. Najraje sedim doma sama za računalnikom, potem pa sem zadovoljna, če mi kdo reče, da je prebral moje delo in mu je bilo všeč. Slave se bojim, groza me je ob misli na kakšne nastope in intervjuje. Na srečo nisem tako slavna. Denarja za svoje potrebe imam. Navsezadnje, ko se mi je rodil otrok, tudi nisem pričakovala slave in plačila. Ampak, tako razmišljam jaz, ki sem bila zaposlena in sem prejemala plačo. Drugače je za samozaposlene literate.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Zame umetniški izdelek, za nekatere založbe zgolj prodajni artikel, za druge oboje.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddati tekst je – oddahniti se ob zaključenem delu. Izdati – uživati ob pogledu na knjigo, ki je v tvojih rokah. Promovirati – muka.

Opišite bralca?

Ker ne dobivam povratnih informacij, ga težko opišem. Glede na izposoje se mi zdi, da bralci najraje segajo po resničnih življenjskih zgodbah, kriminalkah in po knjigah, ki jih izdajajo založbe, ki so si uspele ustvariti nek renome. So garancija za dobro knjigo (o čemer bi se dalo diskutirati). In pa seveda segajo po tujih avtorjih, ki so spet garancija za dobro knjigo, ker so tuji. In po domačih avtorjih, ki so imeli toliko promocije, da so si ustvarili znak kvalitete.