Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Klavdij se je vrnil k meni po tem, ko je klepetal z Niobe in Julijanom. Deloval je nekako še bolj srečno, če je to sploh bilo možno. »Tudi če bi kdaj sanjal in razmišljal, si ne bi mogel predstavljati tako lepe poroke,« sem mu rekel. »Tudi meni je zelo všeč,« je rekel in dodal: »Mislim, da je čas …«

Prosila sva za kanček pozornosti in se oba vsak posebej zahvalila vsej družbi in vsem, ki so prispevali k tako čudoviti organizaciji poroke. Vse sva povabila k vrhunski zgodnji večerji s sedmimi hodi. Potem smo plesali. Najprej tradicionalen poročni ples in potem vse ostalo, kar smo želeli in znali. Drugi del poroke se je prelevil v čudovito manjšo zabavo.

Na vrsti je bilo metanje poročnega šopka. Klavdij je naštel vse tiste, ki so lahko sodelovali, torej vse ljudi. Vse nadnaravne je pod nekakšno lažno pretvezo izpustil. Zaradi njihovih sposobnosti in boljših refleksov bi bilo nepravično. Postavil sem se na stopnice, ki so vodile na teraso, vsi ostali pa so se postavili za mano. Pogledal sem Klavdija. »Brez goljufanja,« sem smejoče šepnil in namignil na to, da ne bi kdo z magijo upravljal s šopkom. »Brez skrbi, sem ga zavaroval,« mi je odgovoril in mi pomežiknil.

Brezskrbno in lahkotno sem vrgel šopek nekam za sabo. Slišal sem tišino, ko so vsi v pričakovanju čakali, kje in v čigavih rokah bo pristal. V trenutku, ko sem se obrnil, sem zaslišal poznan vrisk, kot bi se nekdo ustrašil nečesa nenadnega. Klavdij me je stisnil za rame in se zarežal na glas. Medtem ko je Julijan brskal po telefonu, je vanj priletel najin poročni šopek. Seveda ga je z drugo roko takoj ujel. A Julijan ni bil v skupini, ki jo je izbral Klavdij. Julijan je stal čisto drugje. Vsi so se smejali Julijanovi presenečeni reakciji. Videl sem, kako se je Niobe režala in kako je Klavdij pomežiknil Julijanu. Očitno sta nekaj vedela. Julijan je kar zardel. Ko je prišel do mene, me je objel in se zazrl v moje oči. »Za to je kriva lisica v tebi,« je šepnil v hecu. Je že moralo biti tako, da moja roka ravno ta dan ni metala naravnost.  

Čez dober teden je imel Klavdij na kratkem obisku stare nadnaravne znance, ki so ravno potovali mimo. Dobili smo se kar v njegovi sodniški pisarni. Sedaj je bilo dosti boljše, ker je imel obe pisarni, tisto za ljudi in nepremičnine ter tisto sodniško za nadnaravne, ločeni. Vsaka je imela svoj stil, barve in opremo, primerno namembnosti.

Klavdij me je predstavil svojim znancem, predstavil svojega moža. Ob besedi mož sem zrasel in zacvetel kot cvetlica. Večina njih je že slišala za naju, slišala za lisico. Oglasili so se tudi zaradi Klavdijevega novega položaja na hierarhični lestvici nadnaravnih. Želeli so ohraniti dobre odnose. Spili smo nekaj Klavdijevega magičnega zvarka in pokadili kakšno dobro cigaro. Klepetali in se smejali. Niso ostali dolgo.

Takoj ko so zapustili stavbo, me je Klavdij potegnil k sebi in me strastno poljubil. Tudi sam sem pogrešal njegovo bližino. »Moj,« sem teritorialno šepnil in se zazrl v njegove vijolične oči. »Tvoj,« je odgovoril in me potisnil na mizo ter svoj obraz zakopal v moj vrat. Z jezikom je zdrsel po nežni koži na vratu in za moje uho, v katerega je potem rahlo ugriznil. Prestavil se je in polizal linijo tik pod mojo čeljustjo. Prebudil je moje telo, drhtel sem pod njegovimi dotiki, koprnel po njegovem spretnem obdelovanju mojega telesa. Odplaval sem. In prebudil sem se šele takrat, ko se je Klavdij sunkovito odmaknil in se napel. V pisarni se je kar naenkrat pojavil nenavaden možakar. Klavdij me je močno držal za roko, kot bi mi želel nekaj sporočiti. Njegove oči so delovale resno in uradno, malo tudi jezno. A sem odreagiral prehitro. Bil sem jezen, da si naju je nekdo drznil zmotiti ravno v trenutku, ko sem si ga močno želel. Z roko sem popravil veliko pohotno izboklino med svojimi nogami in brezglavo rekel: »Kdo za vraga si pa ti?«

V naslednji sekundi Klavdija ni bilo več ob meni. Takoj sem začutil njegovo pomanjkanje v svoji bližini. Ozrl sem se in ga zagledal v močnem magičnem prijemu moškega, ki je bil z nama. Kdo za vraga je bil to? Zakaj se Klavdij ni upiral? Je bil ta moški močnejši od njega? Noro sem se razjezil. V meni so besneli občutki, ki jih poprej še nisem poznal. Potreba po tem, da mu pomagam, da ga rešim, da ga zaščitim. Nisem vedel, kaj bi rekel ali kaj bi naredil. Strah me je bilo vsega, kar se je dogajalo v meni. Čutil sem neko silo, ki se je kopičila, in bila je prekleto močna. Izgubil sem občutek za čas. Zdelo se mi je, da stojimo tako že celo večnost. Več kot sem imel jeze v sebi, težje je možakar držal Klavdija visoko v zrak. V nekem trenutku je obupal in ga spustil na tla, Klavdij pa je ostal v položaju počepa, podrejen. V tistem trenutku sem se spomnil, kdo bi lahko bil ta možakar ob nama.

Spogledala sta se, Klavdij je vstal. Možakar se je sprehodil okoli njega, kot bi si ga ogledoval. Potem je flirtal z njim, in to kar pred mano. Z dolgimi prsti je podrsal po Klavdijevi čeljusti in se dotaknil njegovih ustnic. Klavdij ni niti trznil, le jezno je napel svojo čeljust. »Drži tace stran od njega,« sem jezno rekel, ves ljubosumen in teritorialen. Moški pa se je le nasmehnil in mirno rekel: »In kaj, če ga poljubim, okusim tisto, kar je tvoje?« Ko so me njegove besede zadele, se je močna sila v meni razlila po mojem celotnem telesu. Ko sem pomislil na to, kar je rekel možakar, se mi je obrnil želodec. Klavdij je bil moj, samo moj. Kot bi se s celim telesom zagnal vanj, je sila skočila iz mene in priletela naravnost v Klavdija. Lisica v meni mu je podala dodatno moč. Prestavilo ga je za korak nazaj in v istem momentu je z magijo ukrotil možakarja, ga odmaknil stran od sebe, ga nadredil. Čeprav sem mislil, da sem se zaletel v nekoga, sem še vedno stal na istem mestu v pisarni. Klavdij me je pogledal, ves mogočen in besen, preveril, če je z mano vse okej. Pokimal sem mu, oba sva pogledala možakarja, ki pa se je le smejal. Klavdij je bil v trenutku ob meni, potegnil me je k sebi in me objel. »Pomiri se, samo preizkušal te je,« je rekel. »A si vedel?« sem takoj preveril. »Ne, dokler ni bil že tu v pisarni,« je pojasnil. Možakar je prekinil najin intimni moment z nenavadnim zvokom iz grla. »Čudovita lisica si. Zelo močna,« je rekel mirno in njegove oči so se zabliskale kot strela na nebu. »Sem Pirya, vaš edini nadrejeni,« se je predstavil. Stisnil sem Klavdija za majico na hrbtu. »A nisi rekel, da ga še nihče ni videl, razen Araza?« sem šepnil. Klavdij mi je le pokimal. »Nič vama nočem, le preveriti sem vaju prišel. To je edino moje delo. In lisic ni veliko. Zander, pridi, naj ti sežem v roko,« je bil miren in vljuden.

Ko sva se čez štirinajst dni vrnila nazaj na Švedsko s čarobnih medenih tednov, ki sva jih preživela na otoku Moorea, ki spada k Francoski Polineziji, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se spet privadil na vreme, temperature in delo v cvetličarni. Edino, kar me je zares razveselilo, sta bila Paco in Denali, prvič sem bil tako dolgo brez njiju in res sem ju pogrešal.

Dnevi, preživeti s Klavdijem na čudovitem otoku, v luksuznem skritem bungalovu, ki sva ga najela, lahkotni morski hrani, brez odvečnih ljudi, brez tehnologije, so bili kot večnost, kot da se je čas za trenutek ustavil, samo za naju. Skoraj cele dneve sva bila gola ali pa sva imela na sebi le kakšno razvlečeno majico. Imela sva privatni zunanji masažni bazen in skoraj privatni košček plaže. Te dni sva seksala tako veliko, da se kak trenutek niti vzburiti nisem mogel več, čeprav je bilo to zaradi Klavdijevih vrhunskih spretnosti skoraj nemogoče.